Zgodba o Iskri Delta, podjetju, ki ga je v sedemdesetih kolektiv študentov elektrotehnike zagnal iz kleti, v osemdesetih pa so segli vse do zvezd, je zgodba o tem, kako je slovensko podjetje oralo ledino v informatiki, pa tudi zgodba o fantih, ki »so bili jugoslovanski plejerji, želeli pa so postati globalni plejerji«. Če se politika ne bi odločila, da nas uniči, bi danes korakali s svetovnimi velikani informacijske tehnologije, jih slišimo pričevati v slabo poldrugo uro dolgem filmu. Dokuju Iskre v času – svetovni računalniški podvig, polnem podjetnosti, inovacije in političnih spletk. Pa tudi anekdot, ki se po bobnečem uvodu, v katerem gledamo arhivske posnetke srečanja Tita in Nixona v Beogradu, nizajo druga za drugo.
Janez Škrubej, nekoč direktor Iskre Delte, danes nekje na podeželju trese slive, vodja vzdrževanja Jože Buh pa se spominja, kako je leta 1977, leto po ustanovitvi podjetja, presedlal iz bogato opremljenih prostorov ameriškega IBM v nekdanjo kotlovnico na Linhartovi v Ljubljani. A če je firmi, ki je sprva delovala kot organizirana anarhija, na začetku manjkalo uglednih delavnic, jim samozavesti pač ni. Že leta 1978 so razvili svoj računalnik in ga podarili predsedniku Titu za rojstni dan. Jugoslovanski kompjuter je natisnil njegovo podobo in mu zaigral jugoslovansko himno. Jasno, fantje so želeli postati svetovna znamka in prehiteti IBM.
In kot lahko poslušamo in gledamo, so imeli znanje in poznali vse trike. Iz Münchna so v žepih švercali čipe, na izobraževanju v Silicijevi dolini pa so se dolgočasili, saj so bili Američani v primerjavi z njimi za časom. Od Združenih držav so itak potrebovali samo procesorsko enoto, vse ostalo so izdelali sami. V osemdesetih so tako postali edini v Evropi, ki so delali lastne računalnike. Tako dobri so bili, slišimo, da jih je na razpisu kljub konkurenci IBM, Digital in HP izbral eden in edini Mercedes. Seveda slišimo tudi, kako sta zelo hitro prišla slava in denar, fantje, ki so bili najboljši od Gevgelije do Ljubljane, pa so šli vse do Indije in Kitajske. Če ne bi bilo dogovora o prepovedi prodaje izdelkov nezaveznikom, bi menda odšli tudi v Rusijo. Gorbačov je itak prišel na obisk k njim.
Sredi osemdesetih so bili že tako veliki in bogati, da so Triglav odnesli v London. Računalnik, se razume. Eden prvih multiprocesorskih, tisti iz filmske klasike Poletje v školjki. Visoko so leteli. Dobesedno. »Iz rdečega socializma v Cannes.« Od olimpijskega komiteja so kupili helikopter, v Pireju pa bi kupili tudi slavno potniško ladjo Queen Mary. Predelali bi jo v hotel za svoje delavce – vseh 250 kabin s srebrnimi pipami vred – a Grki nazadnje niso bili za. In Gruden, ki je leta 2008 prebral Škrubejevo knjigo Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo, nato pa deset let zbiral denar in gradivo, je tale dokumentarec do zadnjega napolnil s takšnimi sočnimi, malo verjetnimi in neverjetnimi pripetljaji.
Delto, ki je Kitajcem prodala računalnike, jim postavila računalniško omrežje in jih učila osnov informatike, namreč slika kot meteor, ki se ga ne da ustaviti. Ne v letu ne v padcu. Na eni strani prepleta so vznemirljiva pričevanja vodstva, programerjev in vodij proizvodnje, na drugi arhivski posnetki, izvlečki jugoslovanskih oglaševalskih kampanj in popkulturne reference. Z igrivo montažo Iskre v času razodevajo, razlagajo in pripovedujejo, pa tudi zabavajo, napeljujejo in namigujejo. Z vsemi fakti in tudi vsem tistim, kar naj bi protagonistom verjeli na besedo. Gruden je posnel dokumentarec, a je jasno, da bi to lahko bil tudi politični triler iz osemdesetih, ki so se začela s smrtjo Tita in končala z razpadom Jugoslavije. Triler o podjetju, ki se je na vrhuncu hladne vojne znašel sredi političnih spletk in bitk tajnih služb. Triler o podjetju, ki je kompjuteriziral hidroelektrarne, banke, zavarovalnice, šport in turizem. O podjetju, ki je kompjuteriziralo Jugoslavijo. In bi, tako povejo, kompjuterizirali tudi svet. Ali, kot pravi Škrubej, Kitajci so tako ali tako »reinkarnacija Iskre Delte«.