»Kaj lahko mi pri tem naredimo? Za začetek naj gredo avtobusi na meje po ljudi, ki so prišli čez. Večinoma ženske in mladoletni otroci. In da ne bo pomote: poberemo vse po vrsti, tudi Indijce, Afričane in Afganistance. Avtobusi lahko gredo do Lviva. In potem poskusijo, kako je po polžje potovati 32 ur skozi Karpate na zahod proti Madžarski ali na sever do Poljske.« (Kaj delati?)
»ZDA delajo vsaj za svojo kratkoročno korist, četudi iluzorno. Evropejci pa so zblazneli. Njihova rusofobija je vredna nacističnih propagandnih filmov z začetka operacije Barbarossa. Sočutje do sočloveka, ki ga razkazujejo zdaj do Ukrajincev, ni prepričljivo, ker ga niso pokazali do Iračanov, Afganistancev itn., niti jih ni motilo osemletno obstreljevanje Donbasa. Vojno, ki bi jo lahko preprečili, pa so jo raje pomagali zakuhati, zdaj razpihujejo. Za ameriške geopolitične ambicije so žrtvovali Ukrajino, s histeričnimi protiruskimi ukrepi pa tudi Evropo: to je moralno ogabno, politično neumno in ekonomsko samomorilsko.« (Za čigave interese in korist?)
Ruski narod je na oltar svobode, ki jo uživamo že 77 let, med vsemi narodi prispeval največ človeških življenj. ZDA pa so vojno zaključile v Hirošimi in Nagasakiju. Dalo bi se tudi drugače. A je bilo treba preizkusiti ubijalsko novotarijo.
Vsa nadaljnja nasprotja v svetu izhajajo iz dveh načinov, kako naj si človeštvo organizira življenje. Oba sta imela svoje pluse in minuse. In oba sta se izkazala za neprimerna, če si zares želimo preživetja na tem planetu.
Človeštvo pozna zgolj dve osnovni situaciji: vojno in mir. O tem, kaj bo kdaj prevladalo, odloča zgolj peščica, katere osnovno gonilo je pohlep. Po moči in bogastvu. Najpogosteje je oboje v enem.
Vstopnica za vstop v javni diskurz je postala zapovedana, ostra in nedvoumna obsodba ruskega predsednika in – kar je najhuje – ruskega naroda. Mnenja, ki obsojajo agresijo in obenem poskušajo razbrati, kaj se dogaja, in videti širšo sliko, vzroke in povezave, se morajo skrivati v anonimnost spletnih forumov. In jih je veliko. Žal mi anonimnost nekako ne ustreza. Kar povem, povem na glas.
V vojni je prva žrtev resnica. Še bolj kot Putin jo teptajo Biden (in njegovi predhodniki), von der Leynova in Zelenski, pri nas Janša, pri Madžarih Orban… Ne vemo, ali pa nočemo vedeti, kaj se v resnici dogaja. Vsi omenjeni si prizadevajo svetu prodati svojo resnico. Vse te resnice izvirajo iz interesov, iz pohlepa po moči in bogastvu peščice. Edino merilo so trpeči in umirajoči, nič krivi navadni smrtniki, kolone beguncev… In tu ni Putin ne boljši ne slabši od svojih ameriških ali katerih koli drugih množičnih morilcev in njihovih pomagačev. Ko gre za agresijo navzven. Ko gre za agresijo navznoter, imamo v resnici številni narodi opravka s svojimi malimi putinčki.
Pokoronska realnost je mehki putinizem, ki obvladuje naša življenja bolj kot kadar koli. Ki nas nadzoruje in kaznuje. V Rusiji te dni zapirajo svojo mladino, ki se ne strinja z agresijo na Ukrajino. Pravni argument: covidna zakonodaja?! Od kod nam je to znano?
Ruse, med njimi umetnike, športnike in druge, silijo v obsojanje lastne države. Čakam samo še, da Evropa in slovenski hlapčevski gorečneži pozovejo k umiku Tolstoja, Dostojevskega, Puškina iz slovenskih knjigarn in knjižnic. »Moralno ogabno, politično neumno in ekonomsko samomorilsko.« (Mastnak, Za čigave interese in korist?)
Ruska mladina in ruski narod si, enako kot mi, vključno z Ukrajino, zaslužita mir in varnost.
Nimam besed, da bi opisal svoje ogorčenje nad vsemi, ki so krivi in sokrivi za Ukrajino in vse druge vojne. Putin je zgolj vrh ledene gore. Zahtevam enaka merila. Odklanjam enoumje. Kot človek, kot sotvorec slovenske državnosti in veteran vojne za Slovenijo.
Evropa mora premisliti o svoji odgovornosti za rusko agresijo, ZDA so že premislile in pravkar pobirajo sadove.
Slovenija bo zase in za mir naredila največ, če bo pomagala v pogajanjih za mir in s solidarnostjo do ukrajinskih ljudi, ki bežijo. »Za njihov prihod je treba prevzeti romunski model. Poleg policistov in vojakov so Romuni na meje postavili pripadnice gasilskih brigad v rdečih kombinezonih. Prvo, s čimer se soočijo, je pomoč in nasmeh. Tako se dela. Drugega ne moremo nič.« (Milharčič, Kaj delati?)
To, kar počne sedanja vladna garnitura, je spodbujanje k novim spopadom. Vojna in izredne razmere so edina pot, da ostanejo na oblasti.
Marjan Geohelli, Vrhnika
