Odnosi med starši in otroki niso vedno idealni. Ključno je namreč vzdrževanje stikov, iskanje kompromisov ter prijetnih načinov za povezovanje in bogatenje odnosov. Tako starši kot tudi otroci se morajo odločiti, kakšno raven zasebnosti in vključenosti iščejo in sprejemajo – zlasti na področju kariere, življenjskega sloga, financ in medsebojne pomoči. A včasih pridejo do točke, ko se razidejo. Vsaj začasno. Natanko takšna je namreč zgodba iz avtomobilističnih vod med Nissanom in njegovim otrokom Datsunom. Njun odnos je bil desetletja vzoren, nato pa so se leta 1986 poti ločile in se pozneje, natančneje pred devetimi leti, znova križale. A Datsun danes ni več to, kar je bil nekoč, znamka, ki je proizvajala avtomobile z veliko začetnico, kot je bil 240Z na primer. Danes namreč stavijo na nizkocenovne avtomobile, namenjene državam v razvoju.
Za ta športni avto so mnogi dejali, da je briljanten. Predvsem je bil hitrejši od konkurentov triumpha TR6 in tudi porscheja 911T. Motor z močjo 151 konjev je imel željo po vrtenju vse do 7000 obratov, avto pa je bil znan po odličnem vozniškem položaju, natančnem menjalniku in lahkotnem volanskem obroču. Skratka, vožnja z njim je bila v velik užitek. Dobra plat je bila dokaj ugodna cena 3600 ameriških dolarjev ob začetku prodaje leta 1969, mnogi so namreč menili, da je zavoljo udobja, ki ga ponuja, precej dražji. »Ko sem vozil porscheja, sem se peljal mimo Datsunovega salona in zagledal 240Z. Rekel sem si, kaj za vraga je ta avto. Odpeljal sem se naprej, a se že naslednji dan vrnil. Po testni vožnji pa sem ga tudi kupil. Seveda zamenjava s porschejem ni prišla v poštev, saj je bil občutno dražji in bi mi prodajalec moral denar vrniti,« se spominja zbiralec Carl Beck, ki ima v lasti tri 240Z.
Testi pozitivni, lastniki navdušeni
Nekaj posebnega sta bila merilnik hitrosti, ki se je začenjal šele pri številki 20 milj na uro, in leseni volanski obroč, ki pa je bil za popravilo drag. Namenjen je bil predvsem japonskemu in ameriškemu trgu, zato je bil izziv oblikovno narediti avto, ki bo všeč različnim kupcem. »Saj to ne more biti datsun?« so se spraševali mnogi, ki prav tako niso verjeli, da ne stane več. Dejansko je združeval najboljše iz dveh svetov, bil je hiter športni avtomobil na eni in družinski z udobjem in prostorom na drugi strani. Zato ne čudi, da so si ga želeli mnogi. Bil je zmogljiv, japonsko zanesljiv, cenovno ugoden. Novinarski testi so bili pozitivni, lastniki pa navdušeni. Vse dokler niso ugotovili veliko hibo – korozijo. Ta je velika sovražnica vseh 240Z, ki se po cestah vozijo še danes, zato velja nasvet, da pred nakupom pri serviserju opravite temeljit pregled. V letu 1997 je bilo prek Nissanove mreže trgovcev mogoče kupiti obnovljene 240Z, ki so stali med 25.000 in 29.000 dolarji, da so v odličnem stanju, pa je jamčila japonska znamka. Avti so na cestah še danes, predvsem zato, ker je vožnja z njimi zabavna.
Razvažal je pico in varčeval
»Razvažal sem pico in varčeval, da bi si ga lahko privoščil. Bil je v barvi šampanjca, imel je rdeče obarvano notranjost in 5-stopenjski ročni menjalnik. Imam ga še danes, saj se mi zdi idealen avto, ki se lahko prenaša iz generacije v generacijo, saj je preprosto lep,« pravi zbiralec Chris Carl. Navdušenca nad avtomobilom sta bila tudi Jay Leno in že pokojni Paul Newman. Datsuna so tržili pod več imeni, nissan ga je na primer prodajal tudi kot fairlady Z. Imel je dolžinsko mero 4,11 metra, prodajne številke pa so bile dobre vse do leta 1973, ko je naftna kriza pokazala zobe, posledično pa so motorju z 2,4 prostornino znižali na 2 litra. Da je 240Z zapeljal na ameriški trg, je poskrbel Jutaka Katajama, vodja Nissanovih operacij onkraj luže, bolj znan kot Gospod K. Leta 1974 je na cesto zapeljal model 260Z, katerega posebnost je bila tudi različica 2+2 z dolžinsko mero 4,44 metra. Nekaj sprememb je doživela tudi klimatska naprava, ki je bila enostavnejša za upravljanje, 2,6-litrski bencinski motor pa je imel moč 165 konjev, kar je bilo dovolj za 204 kilometre na uro maksimalne hitrosti in 8 sekund pospeška do stotice. Leto pozneje je bil deležen vnovične prenove, avto pa so poimenovali 280Z in je bil naprodaj vse do svoje smrti tri leta pozneje. Tedaj so bila tako varnostni kot okoljski standardi v ZDA že občutno bolj strogi, motorju pa so moč povečali na 2,8 litra in 170 konjev.
Pri Nissanu so leta 1997 želeli obuditi linijo Z, a so se nato odločili, da starejše primerke 240Z zgolj restavrirajo v prvotno stanje, a interes ni bil velik, tako da so jih na koncu obnovili in prodali zgolj 50. Zadnji poskus, da bi na cesto postavili moderno repliko 240Z, je bil v letu 1999, a je ostalo zgolj pri konceptu.
