Ste znoreli, kliče človeštvo

Pomislim, da 2000 kilometrov stran ljudje nimajo privilegija, da bi se lahko smejali. V naglici bežijo pred vojsko, v strahu pred smrtjo se zatekajo na postaje podzemne železnice. Medtem ko se naš vlak mirno ustavlja na postaji, Vladimir Putin pa obilno zajtrkuje v svoji palači, moški začenjajo mučno pot v vojašnice, da bi branili svojo državo pred invazijo. Poslavljajo se, mogoče še zadnjič v življenju, od družin, ki jih bodo do konca čakale doma. Ki jih, dokler ne bodo videle izmaličenega trupla med poplavo drugih, nihče ne bo mogel prepričati, da je njihov sin dejansko mrtev.

Vprašam se, ali bi se to lahko zgodilo pri nas. Da bi se kar naenkrat vlak za vedno ustavil in ne bi nikoli več vozil. Namesto dreves bi ob pogledu skozi okno videl tanke, ki prodirajo globlje na slovensko ozemlje. Namesto smeha sprevodnice bi moje misli prekinile eksplozije raket ob trku v slovenske hiše. Nočnega neba ne bi osvetljevala Luna, ampak kričeče rumena svetloba ognja. Mojo posteljo bi zamenjala mokra tla rovov zaklonišča pod Malim gradom.

Pred malo več kot dvema tednoma so na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku iz mojih ust odmevale besede italijanskega pesnika iz pesmi V letu gospodovem 1947:

Naj pod noč nenadno ne zatuli

policijska ura. Le en dan, samo

en dan za nas, o gospodarji zemlje,

preden spet ne zagrmita zrak in jeklo

in nas ne ožge kak drobec v polno čelo.

Na proslavi v Domu kulture Kamnik je verze v prvi vrsti poslušal visoki gost, minister Matej Tonin. Upam, da jih je tudi slišal. Pesem se je po nekaj dnevih namreč izkazala za preroško.

Že šestič med zadnjo vožnjo osvežim telefon in med poplavo novih informacij ujamem novico, da Rusija letos ne bo smela nastopati na Evroviziji. Ukrajinska nacionalna televizija je namreč pozvala organizatorje, naj ruskim predstavnikom prepovejo nastop, vendar to na začetku ni bilo dovolj. Organizatorji so se najprej odzvali z besedami, da Evrovizija ni političen spopad in da nastopov ne bodo prepovedovali – uklonili so se šele grožnjam skupini baltskih držav in nekaj sosedov, da se bodo z Evrovizije umaknili, če bodo tam morali tekmovati z Rusijo.

Razmislek o Evroviziji me spomni na nedavno zmagovalko tekmovanja, Ukrajino. Leta 2016 je prevzela evropsko občinstvo s pesmijo z naslovom 1944, ki se začne z verzom »Neznanci prihajajo«. Moram priznati, da mi pesem takrat ni bila všeč in sem zaradi politične vsebine zmagi nasprotoval, a šele danes je pesem postala resnično aktualna.

Where is your mind? Humanity cries.

You think you are gods, but everyone dies.

Zanimivo, kako se iz zgodovine nismo sposobni ničesar naučiti.

Pred petimi leti je Kijev gostil tekmovanje, ki v Evropi in svetu predstavlja simbol povojnega sodelovanja preko glasbene umetnosti. V Ukrajino je odpotovalo na tisoče glasbenih navdušencev, ki so uživali v spektaklu in praznovanju premirja ter sodelovanja med državami. Kijev je v tistem tednu postal evropska prestolnica raznolikosti, miru. Danes na istem kraju namesto glasbe odmevajo eksplozije. Pred stadionom se vozijo tanki, ki na cesti puščajo krvavo sled.

Na glavni železniški postaji izstopim in se napotim proti Slovenski tiskovni agenciji, kjer delam med temi kratkimi počitnicami. Znova opazim na stotine neznanih ljudi, ki se le prebijajo iz meseca v mesec. Nekateri brez sanj in upanja za prihodnost, nekateri z natančno izdelanimi načrti o naslednjih korakih življenja. Mimo mene teče ženska, ki zamuja na avtobus in bo zaradi tega na svoj cilj prišla uro kasneje, kar ji bo podrlo svet. Na poti mimo restavracije McDonald's skozi okna vidim ljudi, ki se prenajedajo s poceni hrano in v smeti stresajo nedotaknjeno meso. V ozadju se skupina upokojencev smeji vicem prijatelja, ki jih zna na pamet povedati vsaj sto.

Presune me slika vojaških lovcev, ki preletavajo Ljubljano in za sabo spuščajo bombe, sposobne zravnanja več kilometrov velikega območja. Kaj če bi kar naenkrat na parkirišču pristal helikopter, iz katerega bi skočili vojaki in streljali na vsakega, ki bi ga videli? Poskušam se zamotiti z glasbo v slušalkah, a prevlada zvok mojih misli.

Na STA je v službi največ ljudi v zadnjem tednu. Logično, treba je pokrivati tako rusko invazijo kot preostale dogodke iz Slovenije. Po nekaj urah pisarniškega dela pride nujno sporočilo, da bodo predstavniki ukrajinskega veleposlaništva v Sloveniji dali izjavo za medije. Kot zadolženega za snemanje na hitro sklicanih dogodkov me pošljejo na pot.

V drvečem taksiju razmišljam o tem, kako se počutijo družine Ukrajincev, ki živijo razdrobljene po svetu. Prejšnji dan so se pogovarjali s svojimi bližnjimi in govorili o prihajajočem obisku domače države, naslednji dan pa jih ne morejo več priklicati, ker so zaradi invazije sesuta telekomunikacijska omrežja. Ne vedo, ali so mame, očetje, bratje, sestre še živi. Vsako minuto vojaškega spopadanja preživijo v strahu, primerljivem s tistim, ki ga čutijo prebivalci Ukrajine v zakloniščih.

Pred veleposlaništvom Ukrajine je spokojno. Sliši se občasno petje ptičev na drevesih, ropotanje sosednjega gradbišča in hrup policijskega avta. Ob prihodu tja sem nekaj časa sam, usposabljam diktafon, čez nekaj minut pa pripelje še avto RTV. Po približno pol ure čakanja in pogovora z novinarko s Televizije Slovenija iz stavbe pride mlada ženska, namestnica veleposlanika, ki je zaradi Janševega napovedanega in nato odpovedanega obiska v Ukrajini obtičal v Kijevu.

Namestnica svoj čustven nagovor, namenjen Slovencem in Ukrajincem, začne s prestrašenim glasom. Slišim trpljenje, ki odseva v njenem govoru. Ni jezna ali nastrojena proti komurkoli, le zgrožena, ogorčena, strah jo je. Tudi če se še tako močno trudi biti samozavestna in odločna pri svoji izjavi, ji glas vedno bolj poka na meji joka. Besede, ki prihajajo iz njenih ust, na koncu izgubljajo glasnost, a kljub temu ohranjajo moč. Ko kamera ugasne in jo novinarka uvidevno vpraša, ali je v redu, se zlomi in oči se ji močno zarosijo. Takega govora še nisem slišal. Ni niti malo primerljiv s prijateljico, ki joka zaradi simpatije, a je vseeno to najbližje, kar bi ga lahko opisalo. Ni obup, ni jeza. To je drugače.

Izjava me je močno pretresla. Do takrat se mogoče, kljub vsem razmišljanju o tamkajšnjih spopadih, nisem popolnoma zavedal situacije. Kognitivno seveda to lahko dojemaš, spremljaš novice in se opredeljuješ do konflikta. A čustveno se zavedati razsežnosti dogodkov v Ukrajini je popolnoma druga zgodba. Na poti nazaj na STA je tudi meni šlo na jok. Ob pogledu na ljubljanske nebotičnike in sliko opustošenja v Kijevu so se mi tresle roke.

Kako je možno, da se v 21. stoletju zgodi kaj takega? Za nami sta dve svetovni vojni, katerih žrtve so še vedno med nami. Vsak od nas se je moral učiti o grozotah, ki jih je vojska takrat povzročila, če je želel zaključiti osnovno šolo. Kako lahko svoja življenja izgubljajo nedolžni, nič hudega sluteči prebivalci, zaradi prevelikega ega neke osebe? Edino, kar so naredili, je, da so bili po naključju ob napačnem času na napačnem kraju.

Po drugi strani pa se vojne nepretrgoma dogajajo že zadnjih dvajset let, le da nas tista območja ne zanimajo. Resnično nas je prizadelo šele, ko je vojna prišla v našo neposredno bližino. Zgroženi smo, kako umirajo nedolžni, kot da so prebivalci držav izven Evrope krivi. In tudi ukrajinske begunce imamo za prave, potrebne pomoči. Tisti drugi so pa kaj? Fejk?