Družina ga je umirila, covid porezal krila

Ko pogledam nazaj, je položaj precej boljši, kot je bil prvo leto po izbruhu pandemije. Tedaj smo se športniki znašli v brezizhodnem položaju. Ko so se stvari začele sestavljati, sem zbolel za covidom, za nameček tik pred dvobojem Davisovega pokala v Portorožu. Okužil sem še ženo in hčerko, potem pa se je sprožil domino efekt, ko smo bili več po bolnišnicah kot doma. Žena in hči sta zboleli za nekaj hudimi boleznimi. Imeli smo pestre štiri mesece, ko smo se lovili in nam ni bilo lahko. Skušam ostati pozitiven, zato se tolažim, da sem bil v zadnjem letu in pol, do hčerinega tretjega rojstnega dne, ob njej na vsakem koraku. Hči nama je z ženo popestrila življenje, ko smo bili ujeti med štiri stene.

Precej bolj sem stabilen. Zadnja tri leta živim z družino v Ljubljani, imam zdravo hčer, ženo, ki jo ljubim in me v tenisu maksimalno podpira. Vse te stvari name vplivajo pozitivno in prispevajo velik delež k celotnemu mozaiku. V preteklosti sem imel veliko nihanj, katerih posledica je bila, da sem se iskal izven igrišč ter pogosto menjaval trenerje. Veliko sem tudi potoval in nisem imel ustaljenega urnika in ritma.

Drži, optimalnega pripravljalnega obdobja res nisem imel. Lansko koledarsko leto sem po prebolelem covidu tekmovalno obdobje podaljšal in igral dlje, tudi dvoboje francoske lige. Priprave na novo sezono sem razdelil na dva dela. Prvega sem opravil pred odhodom v Avstralijo, drugega sem končal z odhodom v Južno Ameriko, kjer bom po dvoboju za Davisov pokal tekmoval še na dveh turnirjih. Drugi del priprav se mi je z vnetjem tetive kvadricepsa, ki me omejuje pri izvajanju trenažnega procesa, obrnil na glavo.

Tudi sam bi si želel na vsakem dvoboju videti Slovenijo v najmočnejši postavi. A je treba poudariti, da je naloga izkušenih igralcev tudi ta, da znanje prenašamo na mlade. Osebno sem najmlajši član najboljše generacije, če govorimo še o Gregi Žemlji, Aljažu Bedenetu in Blažu Kavčiču. Problem slovenskega tenisa je ogromna luknja za nami, ki seže vse do Bora Artnaka. Dvobojem v Davisovem pokalu je treba posvečati ogromno pozornosti ter se ob reprezentančnih akcijah odpovedati individualni karieri. Navsezadnje vsak teniški igralec živi od individualne kariere. Po drugi strani sem vselej pogrešal, da bi se najboljši igralci večkrat zbrali na reprezentančnih akcijah in tekmovali v najmočnejši zasedbi, saj mislim, da bi lahko dosegali odmevne rezultate. Menim, da za to nismo krivi igralci, temveč celoten kolektiv Tenisa Slovenija, ki ni znal narediti prave zgodbe ali vizije.

Sam menim drugače. Če bi igralci začutili, da kolektiv živi za nas, bi se vabilu vselej odzvali. Tako pa smo bili večkrat deležni le poziva teden dni pred tekmo. Če smo se odzvali, super, če ne, pač ne. Preveč je bilo prepuščeno naključju. Naključij pa v športu ni. To je pripeljalo do tega, da v ekipni konkurenci nikoli nismo dosegli rezultatov, ki jih dopušča naš potencial.

Z Grego Žemljo se poznava, odkar sem leta 2008 stopil v stik z reprezentanco. Z njim imam dober odnos in zanj lahko rečem, da je človek, ki si zasluži kapetansko mesto. Svojo nalogo opravlja dobro, zato lahko mirno rečem, da je imenovanje Grege Žemlje korak v pravo smer. Koliko bo pri svojem delu uspešen, bo pokazal čas.

Blaž je zelo zaseden, ima dva otroka, zato je najino sodelovanje omejeno. Ne more potovati na več turnirjev, kot bi želela, da bi bil najin napredek še boljši. Ko sem v Sloveniji, sodelujeva vsak dan. Všeč mi je njegov način dela in videnje teniške igre. Kar zadeva moja samostojna potovanja, lahko rečem, da se na njih znajdem, saj sem v preteklosti veliko potoval sam. Pozitivna plat je, da je mogoče vsak moj dvoboj spremljati na daljavo. Z Blažem analizirava vsako tekmo in nimam občutka, da tekmujem sam. Dejstvo pa je, da v Sloveniji na tej ravni ni veliko strokovnjakov, kakršen je Blaž Trupej, ki je v preteklosti že treniral Blaža Kavčiča, Grego Žemljo ter igralke iz najboljše stoterice. Moj kompromis pri izbiri trenerja je, da sodelujem z izkušenim strokovnjakom, lahko pa bi tudi z manj izkušenim in bi več potoval z menoj. Vse ima svoje pluse in minuse.

Vsako leto si želim, da bi se znova prebil med najboljšo svetovno stoterico. Enkrat sem cilju bliže, drugič dlje. Pri 31 letih ne sodim med najstarejše igralce, saj imam lahko pred sabo še uspešna tri, štiri leta. Tenis se razvija v smeri, v kateri se je mlajšim igralcem vse težje prebijati med najboljše. Željo in motivacijo imam. Najpomembnejše pa je, da verjamem vase.

V Avstraliji je bil Novak Đoković tema leta. Njegove zgodbe v celoti ne poznam. Prav se mi zdi, da vsak človek lahko o svoji svobodi odloča sam, hkrati pa tudi nosi posledice. Novak Đoković name s svojimi odločitvami ne vpliva, zato me tudi ne moti.