Gorniška literatura Mojci Volkar Trobevšek ni tuja, saj je z njo odraščala. Že kot otrok je spoznavala zgodbe Aleša Kunaverja, ki jih je v knjigi Himalajski vodja Aleš Kunaver uredila njegova žena Dušica. Ko je prišel klic urednika Planinske založbe Vlada Habjana, da bi zasnovala in uredila dvojezično monografijo Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike, je to razumela kot veliko čast in izziv. »Ker čutim res veliko spoštovanje do Aleša, Dušice, zgodbe in šole, je bil izziv, kako zasnovati knjigo, da bi poskušala pokazati veličino tega 40-letnega projekta, res velik,« je povedala Mojca Volkar Trobevšek.
Od Nepalcev so se veliko tudi naučili
Čeprav bi se o knjigi lahko pogovarjali ure, je urednico najbolj ganilo in po drugi strani navdušilo, koliko ljudi je več let vse to počelo prostovoljno. »To se mi zdi res velika stvar. Iz te knjige se lahko naučimo o vztrajnosti in srčnosti, ki so jo izkazovali vsi ti ljudje. Prostovoljno so šli za tri tedne ali več zdoma in predajali svoje znanje ljudem, ki jih niso poznali, iz čiste dobrote. Presenetilo me je tudi, da so vsi poudarjali besedo poslanstvo. Zdravnik in inštruktor Damijan Meško je dejal, da se zavedajo, da s tem, ko delijo svoje znanje Nepalcem, vračajo, kar so dobili od njih. Nepalci so jim omogočili, da so prišli na neko goro, recimo na osemtisočaka, oni pa so jim potem v zameno darovali znanje. Res se lahko veliko naučimo iz njihovega delovanja.«
Da bi bolje razumeli sanje vizionarja o alpinističnem šolanju domačinov v nepalski Himalaji, se je treba vrniti v leto 1979, ko so slovenski alpinisti v Nepalu spisali dve zgodbi z veliko začetnico – 13. maja 1979 sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca stopila na Everest, najvišjo goro sveta, dva dni pozneje so vrh po novi smeri dosegli še Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in Nepalec Ang Phu. Istega leta, od 23. avgusta do 12. oktobra 1979, je bilo v še nedokončani šolski zgradbi v Manangu prvo šolanje domačinov, ki se ga je udeležilo 25 tečajnikov, vodili pa so ga štirje slovenski inštruktorji. Poleg že omenjenega Kunaverja še Jože Andlovic, Danilo Cedilnik - Den in Nejc Zaplotnik, sodelovala sta dva nepalska inštruktorja. Uradno odprtje šole je bilo 13. novembra 1980.
Knjiga, polna osebnih zgodb
V času nastajanja knjige je Mojca Volkar Trobevšek dodobra spoznala kolesje delovanja šole v Manangu. »Človeka najbolj navduši kontinuiteta, se pravi 40-letno delovanje šole pod okriljem in vodstvom slovenskih inštruktorjev, ki so svoje delo opravljali prostovoljno, brez plačila. Če pobliže pogledamo, kaj to pomeni: štiridesetkrat zbrati denar za letalske vozovnice, zbrati inštruktorje in zdravnika, ki za svoje delo žrtvujejo dopust, organizirati potovanje v Nepal, priti v Manang in na vrhunski ravni izpeljati tečaj, pri tem pa živeti v najskromnejših bivanjskih pogojih, nobenega udobja, kaj šele razkošja,« je povedala v pogovoru in dodala, da sta tukaj ideja in navdušenje nad šolo, ki ju je zasejal Aleš Kunaver, ključnega pomena, saj sta številne inštruktorje desetletja motivirala za delovanje.
V knjigi je tudi nekaj osebnih zgodb – od zgodbe domačinke Kiti, ki je rodila praktično med nošenjem materiala za gradnjo šole, do zgodbe Anga Nime iz Lukle, ki je leta 1979 izredno ponosno pridobil poklic gorskega vodnika. »Med snovanjem knjige sem prebrala mnogo arhivskega gradiva; poročila, osebne zapiske, dnevnike, članke… Pogovarjala sem se s številnimi inštruktorji, ki so v Nepalu med poučevanjem marsikaj doživeli,« pove urednica knjige in doda, da je bralcu želela približati zgodbe teh ljudi – inštruktorjev in tečajnikov, slovenskih in nepalskih. »Želela sem, da bi razumeli, kako se je ta mednarodni projekt gradil tudi na podlagi čisto osebnih odločitev, odrekanj, vsakodnevnih malih premikov in vztrajnosti vseh udeležencev. »
Inštruktorji so šolo živeli
Posebna čast je bila po besedah Mojce Volkar Trobevšek sodelovati tudi z Dušico Kunaver. »Dušica nosi pravo ime! To je neverjetno vitalna, odprta, prijazna in delavna ženska. Zgodovino slovenskega alpinizma v Aleševi dobi in tudi pozneje ima v mezincu, z neverjetno navdušenostjo in zelo živo priča o nekem času, ki ga že zdavnaj ni več, a obenem razume današnjo situacijo in naše stiske. Rada sodelujem s takšnimi dobrovoljnimi in pozitivnimi ljudmi. Še posebno toplo mi je pri srcu, ker je to knjiga, ki je Dušico zelo razveselila,« je iskreno povedala avtorica knjige in poudarila, da je zgodbe izbirala glede na to, kako so povezovale pripoved o gradnji in delovanju šole. »Pomembne so predvsem zato, ker presekajo monotonost podatkov in dejstev ter bralcu odprejo bolj intimen svet doživljanja tečajnikov in inštruktorjev, ki so šolo živeli.« Vesna Levičnik in Manca Ogrin
