Medtem ko so bili Rudolfovo predstavniki prve generacije, Drevored, Bacili, Pandan in še kdo druga, Društvo mrtvih pesnikov oziroma Dan D pa tretja generacija, bi v Mrfy lahko prepoznali četrto generacijo novomeških »svaljkarjev«, kot rock glasbeniški način bivanja v Novem mestu poimenuje Gregor Strasbergar, vokalist, kitarist, tekstopisec in z 28 leti starešina zasedbe Mrfy. Edini, ki je izmed kolegov doživel Novo mesto, ko je v njem še deloval klub Patriot. Na to se naveže Lenart Merlin, basist: »Danes je to mesto duhov, ljudje so se pa že pred pandemijo razbili po privatnih zabavah. Ni več koncertov in zabave v mestu, mladina pa po zidanicah vleče spid.«
Čeravno mladi, so Mrfy torej predstavniki starega Novega mesta. Z izročilom starejših kolegov so neposredno povezani prek Tomislava Jovanovića - Tokca, vokalista zasedbe Dan D, ob čigar pomoči so tudi posneli prve skladbe. Od tod tudi podobnosti v zvoku. »Nekaj časa sem pel kot Tokac in mi je tudi sam rekel, naj že neham. Bil je moj prvi idol, čeprav sem pred tem doživel tudi vpliv starejše generacije. Novo mesto je itak specifično mesto, v katerem so vsi poslušali in nažigali Doobie Brothers ali Stealy Dan, česar sem se tudi sam ogromno naposlušal,« pravi Gregor Strasbergar, ki je, kot rečeno, tudi pisec besedil.
Najpomembneje jeustvariti svoje občinstvo
Vsaj na videz – s temi Mrfy nimajo težav. Njihova besedila so spretna, osebnoizpovedna, a zanimiva, podobno kot pri Siddharti polna metafor, vendar pa mehkejša, z več samoironije, tudi ranljivejša, mestoma nagnjena k zabavnostim. Ker v njih težko naletiš na mašila, ki bi budila sum, da so domišljena zgolj zaradi reševanja ritmike skladb, lahko dobiš vtis, da gre za uglasbeno poezijo. Pa ni tako. »Predvsem ogromno igramo, vsak dan – in tako nastajajo glasbene ideje. Najprej torej nastane glasba, potem napišem besedilo. Pri petju poskušam najti neki svoj izraz. Naš producent pravi, da sem bolj kitarist in pesnik in še najmanj pevec,« pravi Strasbergar. Poje tudi v falzetu, kar je za slovenske glasbene predpostavke razmeroma drzno, saj si hitro deležen neokusnih diskvalifikacij. A se ne pusti motiti: »S falzetom se še ukvarjam, pozna se, da sem veliko poslušal Radiohead, se pa zagotovo najboljše derem.«
Mrfy so pravzaprav precej njegov projekt. »Mislim, da smo nastali zato, ker je Štras hotel imeti bend,« pravi Rok Klobučar, 24-letni bobnar, ki se občasno, kot na letošnji Emi, udinja tudi pri Mihi Guštinu - Guštiju. Ostali niti ne. Igrajo samo v enem, svojem bendu, kar je na slovenski sceni, na kateri imajo glasbeniki tudi po pet zasedb, redkost. »Lahko bi rekli, da je redkost v teh časih, ko ni prevladujočega glasbenega trenda. Morda bi za svoj žanr lahko imenovali bendovsko glasbo, se pravi glasbo, ki jo ustvarja bend, ne pa producent z izvajalci,« pomisli Strasbergar, bas kitarist, Merlin pa ga dopolni: »Ne, danes ni trendov. Konec koncev, kaj je pa bil zadnji veliki rock ali pop bend? Coldplay? Najpomembnejše je, da si ustvariš svoje občinstvo.« In to jim je tudi uspelo.
Glasbene zasedbe lahko ločujemo po žanru glasbe, oblačilih, tipu inštrumentov, tehnični spretnosti in številnih drugih malenkostih, a ena bistvenih ločnic je resnost namere, ki jo kažejo. Kako resno se gredo, kar se gredo. In Mrfy kažejo resnost. Merlin, sicer diplomant ALU, se je namesto slikarstva odločil za igranje bas kitare. Podobno kot Paul Simonon iz The Clash. Celo podobna se lahko zazdita. Vsi, tudi solo kitarist Tomaž Zupančič, ki edini ni iz Novega mesta, ampak iz Dolenjskih Toplic, obenem pa velja za »prvo roko« oziroma najbolj virtuoznega inštrumentalista zasedbe (pri dvanajstih je igral na Schengenfestu), kažejo namero, da obdržijo oziroma še okrepijo profesionalni status.
Dekleta prepevajo refrene
Medtem ko je pandemija številne zasedbe pokončala, so se Mrfy okrepili. S skladbama Zaljubljena in Prjatučki s prihajajoče velike plošče, ki so ju izdali v času korone, so razširili doseg. »Vendar pa se zna po izidu nove plošče sploh vse spremeniti,« Strasbergar spektakularno napoveduje velike dogodke. Ni brez smisla za pretiravanje, premore simpatično rockersko našopirjenost, ne beži pred statusom rock zvezde, niti ne skriva, da se dobro počuti v svoji koži, kar zna biti komu, ki se mu tako deklarirana samozavest zdi nespodobna, iritantno. V vsakem primeru pa Mrfy predstavljajo glavno alternativo bolj uglajenim Joker Out, ljubljanski zasedbi z vokalistom Bojanom Cvjetićaninom, ki je sovodil letošnji izbor za evrovizijsko popevko. Joker Out so ta hip najbolj priljubljena mlada slovenska zasedba, kar so lansko jesen potrdili s tem, da so samostojno razprodali Cvetličarno. Mrfy bodo, kot rečeno, to izvedli v Cvetličarni konkurenčnem Kinu Šiška.
Nasploh se je težko spomniti, da bi na slovenski sceni med dvema skupinama obstajalo rivalstvo, ki bi tako spominjalo na razmerje med The Beatles in The Rolling Stones. V primerjavah med Babewatch in Siddharto oziroma Big Foot Mamo in Siddharto je bila delitev na svetle in temne, na uglajene in umazane vendarle manj jasna, kot je to pri razmerju med Joker Out in Mrfy. »In jasno je, da smo mi v tej igri Rolling Stones, oni pa The Beatles,« pomisli Klobučar, Merlin pa ga dopolni: »Obenem pa rastemo drug zaradi drugega. Prek Joker Out lahko mlajši ali manj kitarsko usmerjeni ljudje pridejo tudi do nas.«
Obenem se je težko spomniti, da bi na domači rock oziroma pop rock sceni delovali dve zasedbi, pri katerih bi se na koncertih dalo slišati, da jima dekleta tako polnoglasno prepevajo refrene. Ne glede na to, da Joker Out to uspeva še malenkost bolj kot Mrfy. »Mi smo za te malo bolj žalostne,« je pripomnil nekdo od njih. Verjetno Strasbergar. In o koliko dekletih govorijo besedila? »Verjetno o eni sami,« odgovori, pri čemer se dotična tega menda niti ne zaveda.
Ko se je torej že dalo dobiti vtis, da je slovenska pop rock glasba doživela zaton, se je zgodilo nasprotno, da sta čas in njihova vztrajnost navrgla nove zasedbe, ki so si vse ustvarile trdno bazo privržencev in ki so polno pripravljene, da stopijo na odre. Obenem je zraslo tudi novo občinstvo, ki nima težave z identifikacijo z lokalnimi junaki. Govori se o slovenskem pop preporodu. Ne nazadnje so na Emi zmagali najstniki LPS.
