Đorđe Ivanović: Nisem razmišljal o odzivu s tribun

V Belorusiji mi ni bilo najbolj všeč. Daleč od doma sem bil, kar mi ni ustrezalo. Ko so me poklicali iz Maribora, so mi predstavili načrte in vizijo. Videl sem, da se lahko vklopim v to, pa tudi bliže doma sem želel biti.

Glede na prikazano na pripravljalnih tekmah derbija z Olimpijo nismo odigrali dobro. A čeprav smo bili slabi, smo igrali bolje od Olimpije, nesrečno smo izgubili. Po derbiju smo bili vsi malo potolčeni, saj smo vedeli, da si nismo zaslužili poraza. Nato so se stvari začele postavljati na pravo mesto, premagali smo Radomlje in Tabor.

Iskreno, nisem si mislil, da se bom tako hitro vrnil v slovenski nogomet. Olimpija ni zamenjala le igralcev, ampak tudi celotno poslovodstvo. Maribora jeseni nisem dosti spremljal, se je pa to spremenilo, ko sem dobil klic. Kot sem igral za Olimpijo, bom tudi za Maribor. To je profesionalizem. Nogomet je moje življenje, v katerem koli dresu bom igral, bom dal vse od sebe.

Na te stvari gledam malo drugače. Če bi imel priložnost za prestop iz Partizana v Crveno zvezdo, stoodstotno ne bi šel! V Srbiji sem le v svoji državi, tukaj je drugače. V Sloveniji sem tujec, zame je to posel in predvsem ljubezen do nogometa, zato ni bilo nobenega dvoma, da kot nekdanji član Olimpije ne bi smel igrati za njenega največjega tekmeca. Tudi o tem, kako bodo to potezo sprejeli navijači obeh klubov, nisem veliko razmišljal. Kot sem pomagal Olimpiji k osvojitvi pokala, bom zdaj dal vse od sebe, da Maribor postane državni prvak.

Ko sem igral za Olimpijo, je bil stadion večino časa zaprt za gledalce, le na nekaj tekmah je lahko prišlo zelo omejeno število ljudi. Tako sem šele zdaj, kot član Maribora, v Stožicah igral pred malo več navijači. Ljudi ni bilo veliko, a se jih je zelo slišalo. Žvižgov nisem pričakoval. Malo težko mi je bilo, ker vem, da sem dal vse za klub, ko sem igral tam. In to vedo tudi navijači. Morda si žvižgov nisem zaslužil, to je samo šport, kjer vsak izbira, kaj mu najbolj ustreza. Zase sem izbral najboljše.

V šali sta mi govorila: »Zdaj bodo naju pustili pri miru, ker si ti na vrsti.« A verjemite mi, da pred tekmo nisem niti za trenutek razmišljal, kakšen bo odziv s tribun.

Tudi tja sem prišel nepripravljen. Prišel sem od doma in takoj igral tekmo kvalifikacij za ligo prvakov. Nisem opravil priprav, padel sem v ekipo. Zamenjali so se trenerji, športni direktor… Za vse v klubu je bilo turbulentno. Ni bilo, kot sem pričakoval, da bo. Po sezoni so želeli zmanjšati število tujcev v moštvu. Niso nas nagnali, so nam pa rekli, da je zaželeno, da tisti, ki si lahko najdemo drug klub, gremo. Bilo nas je dvanajst, igrali pa so lahko štirje.

Vsekakor takšen človek in igralec, kot je on, ne govori neumnosti. Je pa to njegovo mnenje. Malo grobo je izpadlo, imel je prav, a ne v tolikšni meri. Ni enako, če treniraš z ekipo ali če vadiš sam. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem profesionalec, potrebujem pa malo več časa, da pridem v ritem. Po koncu sezone v Belorusiji smo imeli 40 dni prosto. Doma nisem poležaval in užival v brezdelju, a da si povsem pripravljen, potrebuješ priprave z ekipo. Ko sem prišel v Turčijo, je imela ekipa za sabo že dva tedna skupnih priprav v Mariboru, jaz le nekaj dni v Belorusiji. Zahovića spoštujem, počaščen sem, da takšna veličina govori o meni, njegove besede sem vzel kot navdih, dale so mi motivacijo, da se še bolj izkažem.

V zadnjem letu so pogoste. V Spartaku iz Subotice sem bil tri leta, v Partizanu dve leti in pol. Iz Olimpije sem šel, ker sem dobil boljšo ponudbo. Tako klubu kot meni je ustrezalo, da sem šel v Soligorsk. Zdaj sem v Mariboru. Mi pa ni všeč, da pogosto menjam klube, saj pri vsakem potrebuješ čas za adaptacijo.

Nezadovoljen sem bil s tisto polsezono. Žena je rodila, z dvema otrokoma je prišlo dosti nespečnosti. Pa še v klubu je bilo kar turbulentno, cela ekipa je padla v manjšo krizo. Je pa na koncu dobro izpadlo, saj smo osvojili pokal.

Le odmahnil je z roko, da to ni nič, saj ima on še dva otroka zraven. Tukaj sem sam, družina je ostala doma, tako da se lahko osredotočim le na nogomet in razmišljam samo o njem. Tako je lažje.

Leta 1997 smo postali begunci. Imel sem dve leti, zato se ničesar ne spomnim, vem pa, da je bilo za mojo družino težko. Niti malo lepa izkušnja ni, ko prideš brez vsega v nov kraj in začneš od začetka. A starši so se borili zame in za mojega brata, da sva lahko normalno odrasla, da nama ni ničesar manjkalo in da sva si lahko sama ustvarila življenje. Z bratom so naju usmerili na pravo pot. Lahko se le zahvalim staršem za vse, kar so naredili za naju.

Odrasel sem v vasi Mokrin blizu Kikinde. Ni ravno vas, kraj ima okrog 6000 prebivalcev. Tam sem preživel otroštvo, s 16 leti pa sem odšel v Subotico. Tam sem pogrešal prijatelje in družino, vsak konec tedna sem šel domov. Navezan sem na družino in na vas. Kadar koli imam prost dan, grem domov.

Mislim, da se najini starši poznajo. V srbski ligi sva igrala drug proti drugemu. Ko sem videl, da za Voždovac igra igralec iz Vukovarja, sem postal pozoren. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Žalostno zgodbo, ki pa se, hvala bogu, konča lepo.