Odkar je Aleš Hojs notranji minister, imam na poti v službo in iz nje vsakodnevna bližnja srečanja z njegovimi policijskimi patruljami. Hojs jih namešča sto metrov pred ljubljanskim azilnim centrom, ki deluje na Cesti v Gorice, ali pa jih skrije v gozdu, tristo metrov stran od azilnega centra. Naloga policistov je, da pred azilnim centrom oprezajo za migranti, ki bi se mimo volje organov za notranje zadeve utegnili zateči v to ustanovo. Ker vozim avto, ki bi bil prikladen za tihotapljenje ljudi, za povrh pa ima še zatemnjena stekla prtljažnega prostora, so srečanja s policijskimi patruljami vedno zabavna, saj ministrovi nameščenci ne morejo prikriti svoje radovednosti, ali sem v avtu sam ali pa mi morda družbo delajo ljudje temnejše polti in črnih las. Taki, ki – kot bi tvitnila slovenska vlada – prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega od ukrajinskega.
Že res, da so tisto poniglavo opazko kasneje umaknili, a se je v nedeljo izkazalo, da je bila mišljena kot del javnomnenjskega spina in kot uvertura v ministrova za...
