Slovenci in Hrvati v abesinski klavnici
TRST, 23. februarja. V začetku tega tedna so bili poklicani pod orožje v Julijski Krajini vsi vojaški obvezniki letnika 1908. Tako so doslej mobilizirani rezervisti letnikov 1908, 1909, 1910, 1911, 1912 in 1913. Zanimivo je, da so do teh letnikov v vsej Julijski Krajini mobilizirani vsi rezervisti, brez ozira, kateri edinici pripadajo. Po najzanesljivejših informacijah se izve, da sta obe diviziji, ki sta bili prvi mobilizirani za vojno proti Abesiniji, sestavljeni v glavnem iz Slovencev in Hrvatov Julijske Krajine. Divizija (4 polki), ki ima garnizijo v Firezi, je sestavljena po ogromni večini iz Slovencev in Hrvatov in znaša njihovo število 75 odstotkov vseh vojakov. Znano je, da je večina Slovencev in Hrvatov hodila h kadrski službi v Firenzo. V ferenških vojašnicah je bilo vedno več Slovanov, kakor Italijanov. V oni diviziji, ki ima garnizijo v Messini in je prav tako mobilizirana, je pa okoli 30 odstotkov Slovanov. To pomeni, da je v obeh divizijah skupaj 50 odstotkov Slovencev in Hrvatov, kar znaša 1 celo divizijo.
PARIZ, 23. februarja. Poročila, da hoče Italija uporabiti za vojno proti Abesiniji v prvi vrsti Slovence in Hrvate iz Julijske Krajine, kar pomeni gnati mladeniče narodne manjšine v klavnico, iz katere se bo malokateri vrnil, so vzbudila med tukajšnjo emigracijo in protifašističnimi organizacijami silno ogorčenje. Iz zanesljivega vira se izve, da to ogorčenje ni ostalo samo pri besedah, ampak so se storili tudi že primerni koraki, da se slovenski in hrvaški vojaki iz Julijske Krajine zaščitijo. Dobile so se že zveze z abesinsko vlado, ki je bila obveščena, da se bodo borili v prvih vrstah italijanske vojske vojaki, ki niso italijanske narodnosti, ampak pripadajo zatirani narodni manjšini. Abesinska vlada je bila zaradi tega naprošena, da to upošteva in postopa s slovanskimi vojaki, ki bi bili ujeti, drugače kakor z Italijanskimi. Poskrbljeno je tudi, da bodo vladi v Adis Abebi in abesinski vojski na razpolago slovenski eksperti ter tolmači. V ta namen se bo pri vojnem ministrstvu v Adis Abebi ustanovil poseben oddelek, katerega namen bo v glavnem z letaki iz letal opozarjati slovenske in hrvaške vojake, naj se ne boje ujetništva, ker bodo v Abesiniji sprejeti kot prijatelji. (…)
Mariborski večernik Jutra, 23. februarja 1935
Abesinske skrbi Evrope
London, 23. februarja, d. Po vesteh iz Addis Abebe je bil baje med Italijo in Abesinijo že dosežen načelni sporazum o ureditvi vseh spornih vprašanj, vendar pa so se pogajanja razbila zaradi konkretnih zahtev italijanskega poslanika na njeguševem dvoru. (…) Angleški zunanji minister ga je skušal pregovoriti, naj bi Italija v pogajanjih z Abesinijo popustila, toda Grandi je po navodilih, ki jih je dobil v Rimu, izjavil, da se Italija odslej ne bo zadovoljila več s prvotnimi zahtevami. (…)
Londonski politični krogi sodijo zaradi tega, da se je položaj izredno poslabšal nele v vzhodni Afriki, marveč tudi v Evropi. Vesti, da bi Nemčija v primeru, če bi se Italija resno angažirala v Afriki, izrabila priliko in skušala realizirati svoje ekspanzijske načrte v Avstriji in Klajpedi, se potrjujejo. Angleški poslanik v Rimu je sicer dobil takoj navodila, naj opozori Mussolinija na take možnosti, kakor pa kaže, njegova misija tudi danes ni uspela. Angleška skuša vplivati tudi na odgovorne kroge v Addis Abebi in je angleški poslanik sporočil abesinskemu zunanjemu ministru, da Anglija nikakor ne bo mogla z uspehom posredovati v Rimu za Abesinijo, če abesinska vlada ne ustavi sovražne agitacije med etiopskimi plemeni in če pri neposrednih pogajanjih z italijanskim poslanikom ne popusti.
Jutro, 24. februarja 1935
Ogorčenje v angleškem tisku
Vest o nadaljnem bombardiranju lazaretov Rdečega križa, ki priča, da Italijane strašni odmev, ki ga je imelo po vsem svetu obstreljevanje in uničitev švedskega Rdečega križa, nikakor ni poučil, bo mnogo pripomogla k temu, da bo imel govor ameriškega predsednika republike Roosevelta, velik vpliv tudi pri tistih narodih, ki so sedaj stali še ob strani in gledali abesinsko početje z očmi neinteresiranega opazovalca. »To se dogaja na afriških bojiščih,« pišejo Times, »to pa ni več vojna, to je razširjanje barbarstva.«
Slovenec, 7. januarja 1936
Poročni prstani,
ki jih zbirajo, da bi se povečala zlata rezerva domovine, kar dežujejo. Menda kmalu ne bo nobenega poročenca več, ki ne bi bil žrtvoval svojega prstana. V Vrsaru (Orsera), malem istrskem mestecu z 1000 prebivalci, so na primer nabrali dozdaj 6 kg zlata in srebra. Nabirajo pa tudi železo in baker. (…)
Slovenec, 7. januarja 1936
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
