Institucionalizirano discipliniranje
Še bolj kot razsežnost izbrisa, ki je človeka osupnila, in brezsramno laganje skoraj celotnega političnega razreda je bilo zame mučno soočenje z visoko državno uradnico, ki je bila tudi sama ena izmed arhitektk izbrisa, v začetku leta 2002. Nikoli ne bom pozabila njenega posmehljivega, skoraj zaničljivega odgovora na vprašanje v zvezi z izbrisom, ki ji ga je postavila kolegica dr. Jelka Zorn. »Izbris? Ne vem, o čem govorita…« Temu je sledil naučen traktat o radodarnosti 40. člena zakona o državljanstvu in o nehvaležnosti tistih, ki ponujene priložnosti niso hoteli izkoristiti, ter o tem, da je bilo vse zakonito, saj so slednje obravnavali v skladu z 81. členom zakona o tujcih. Kakopak, pri tem je »pozabila« omeniti, da zakon o tujcih ni zapovedal brisanja ljudi iz registra stalnega prebivalstva, temveč da je ta ukrep zaukazalo takratno vodstvo ministrstva za notranje zadeve z internim nalogom, ki ni imel zakonske podlage, in ne da bi o tem obvestilo ljudi, na katere se je ta ukrep nanašal. Njene samozaverovanosti ni moglo omajati niti to, da so bili med izbrisanimi tudi ljudje, ki leta 1991 še niso bili polnoletni, zaradi česar niso mogli zaprositi za sprejem v slovensko državljanstvo, temveč so to v njihovem imenu lahko storili le starši ali zakoniti zastopniki. In navsezadnje, med izbrisanimi je bilo tudi veliko otrok, rojenih po letu 1991, katerih starši so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.
Pred mojimi očmi se je tako izrisovala predstava o izbrisu, ki je bila bistveno drugačna od tiste, s katero sem se lotila tega »izziva« kot – takrat 27-letna – nadobudna raziskovalka človekovih pravic. Pa vendar, kakorkoli je bilo to srečanje mučno, je bilo zame tudi nadvse poučno, saj mi je pomagalo uvideti, na kako subtilen način se kolektivno zlo polasti birokratskega aparata, kar ima lahko brutalne in nepopravljive posledice za skupine ljudi, če vzpostavi popolno oblast nad njimi in njihovimi življenju. Zato sem dotični visoki uradnici na neki čuden način celo hvaležna, saj sem skozi kasnejša premišljevanja prišla do spoznanja, da vzroki za izbris ležijo zakopani veliko globlje, kot je morda videti na prvi pogled, in da je veliko bolj kot propagandni slogani o »špekulantih« in »izdajalcih«, ki si ne zaslužijo slovenskega državljanstva, problematičen naturalizirani rasistični diskurz, ki o državljanih SFRJ, ki smo imeli neslovensko republiško državljanstvo, govori kot o tujcih in ki so ga, žal, mnogi med njimi tudi sami ponotranjili. Zahvaljujoč tej uradnici sem doumela, da z izbrisom niso kaznovali samo dvajset tisoč ljudi, ki so bili pahnjeni v birokratsko črno luknjo, temveč je odigral pomembno funkcijo discipliniranja tudi preostalih državljanov SFRJ, ki so leta 1991 pridobili slovensko državljanstvo. Srh, ki človeka spreleti in ki ga institucionalizirano discipliniranje želi načrtno prizadejati, sem izkusila na lastni koži, ko me je prvič prešinilo spoznanje, da bi tudi sama bila izbrisana, če tistega usodnega leta 1991 moja starša ne bi zaprosila za slovensko državljanstvo.
Spreminjanje v tujce
Ko sem začela gledati na izbris kot na posebno obliko demografskega inženiringa, sem razumela tudi, zakaj je bil »potreben« oziroma s perspektive njegovih arhitektov in arhitektk celo »nujen«. Namreč, če so želeli zgraditi novorojeno slovensko državo po etno-nacionalističnih principih, je bilo treba po razpadu uradno večkulturne in večetnične SFRJ državljane_ke, ki nismo izpolnjevali kriterijev za avtomatično vključitev v enonacionalno, slovensko državo, najprej spremeniti v tujce_ke. Slovenske oblasti so se retroaktivnega »potujčevanja« lotile izjemno subtilno, mehanizem, ki je to razlikovanje znotraj »državljanskega telesa« tudi uzakonil, pa je bil ravno zgoraj omenjen »radodarni« 40. člen zakona o državljanstvu. Torej, preden smo dobili priložnost, da postanemo državljani_ke nove slovenske države, smo najprej morali postati tujci_ke; kar je povsem logično, kajne? Seveda, tega, da je bila ta priložnost dana samo tistim, ki smo imeli na ozemlju Slovenije na dan 23. decembra 1990 stalno prebivališče, medtem ko vsi tisti, ki na ta dan stalnega prebivališča niso imeli oziroma so imeli le začasnega, te možnosti niso niti dobili, si takrat nihče ni drznil problematizirati. Ta kategorija državljanov_k SFRJ si je morala, seveda, če so želeli ostati v Sloveniji, urediti status tujca, skladno s tujsko zakonodajo, kar je pomenilo vstopiti v kolesje imigracijskega režima, ki do teh ljudi v začetku devetdesetih let ni bil nič kaj bolj prizanesljiv kot do izbrisanih.
Če smo tisti, ki smo se na začetku tega stoletja lotili sistematičnega proučevanja izbrisa, (naivno) upali, da se bo z dobljeno pravno bitko, okronano z zmago pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v primeru Kurić proti Sloveniji, končno začelo tudi preizpraševanje o individualni odgovornosti snovalcev_k in izvrševalcev_k izbrisa, smo bili kaj kmalu prisiljeni opustiti vsakršno upanje, da se bo slovenska družba kdaj soočila s tem birokratskim zločinom, na način, kot se z bolečimi resnicami soočajo zrele in odgovorne skupnosti. Zato nas ne sme presenečati, da je kultura, ki je izbris omogočila in ga tudi dosledno izvajala, trideset let po izbrisu še vedno živa. Upam si trditi, da se je zaradi globoko zakoreninjenega prepričanja o nedotakljivosti odgovornih za izbris ta kultura okrepila in je danes še močnejša, kot je bila pred dvajsetimi leti, ko je izbris postal predmet javnih razprav. In kljub temu da sta izbris in pandemija navidez neprimerljivi situaciji, ju zaznamuje enaka tehnika vladanja nad »nezaželenimi« skupinami prebivalstva s kaznovanjem in discipliniranjem. Zato je izbris danes aktualen bolj kot kdajkoli prej in kliče po ponovnem premisleku o tem, kako povrniti dostojanstvo žrtvam izbrisa. Zlasti pa je pravi čas za skupen razmislek, kako se bomo soočili s kulturo nekaznovanosti, ki se je razbohotila ravno z izbrisom in ki se nam vrača kot bumerang.
Dr. Jasminka Dedić je magistrica človekovih pravic in raziskovalka izbrisa.