Preden je Ivan Zidar prevrtal Trojane, predor obložil z betonskim obokom in državi zaračunal predor pod Rokavskim prelivom, je cestna pot iz Maribora v Ljubljano in naprej proti morju vodila preko prelaza Učak, kjer so v času Ilirskih provinc rokovnjači napadli kolono Napoleonovih vojakov in ubili pet častnikov. Še pred tem prelazom, na levi strani ceste, leži skupek hiš, ki jih pozna vsak froc, ki je vsaj enkrat sedel na zadnjem sedežu fička na poti na morje. Gostilna, kjer se je foter podprl s hladnim pivom, zraven nje pa nizka stavba, v kateri z industrijsko hitrostjo nastajajo krofi. Trojanski krofi, ki tako kot trojanski konj bistvo skrivajo v notranjosti. Marmelado. Debela plast »štaubcukra« na vrhu, za katerega je bilo jasno, da ga bo kakšna tretjina končala v ustih, tretjina na obrazu in tretjina na sedežu avta. Vonj po cvrtju, ki je napolnil avto, je izginil šele tam nekje pred Črnim Kalom. A jasno je bilo: na Trojanah se ustavlja. Na krofih.
Ko je prišel pust, je bil vsak drugi krof (ker samo zaradi krofov se pa res ne bomo vozili do Trojan) približek trojanskega. Včasih je bilo tako. Trojanski krof je ...
