Mark Lanegan: Volk samorastnik iz Seattla

Rock'n'roll potrebuje svoje heroje, še bolj pa potrebuje antiheroje. Medtem ko so prvi na takšen ali drugačen način žrtve velikega korporativnega posla, drugi s svojim načinom življenja in razmišljanja ohranjajo rock'n'roll pri življenju, vedoč, da če želijo med nas prenesti njegovo pravo sporočilo, morajo odkriti nadomestno pot. Smrt Marka Lanegana me zato ni presenetila, prav tako pa je nisem pričakoval. Ta je bila precej bolj verjetna v devetdesetih letih ali prvi polovici novega tisočletja, ko je v eni roki držal Sveto pismo, v drugi pa iglo, polno greha. Kakorkoli, nisem poklican, da sodim, a rock'n'roll imam rad ravno zaradi takšnih pojav, kot je (bil) Mark Lanegan. Drzen, robusten in neposreden nas je ves čas svoje kariere v vsaki svoji pesmi nagovarjal z zavedanjem, da se morda naslednje jutro ne bo zbudil – in nas prepričal, naj se smrti ne bojimo nič bolj kot življenja.