»Nerada rečem, da smo zamejci ali izseljenci, saj se je večina naših prednikov na Hrvaško preselila v času, ko to ni bila tuja država in tudi meje ni bilo. Zato raje rečem Slovenci v sosednji državi,« pove Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki prihaja iz pristaniškega mesta Reka v Kvarnerju.
Vse pravice težko uveljavljajo
Slovensko skupnost na Hrvaškem naša južna soseda od leta 1991 priznava kot narodno manjšino. Imajo pravico do učenja in uporabe slovenskega jezika v vsakdanjem življenju, imajo kulturno avtonomijo, imajo pravico do volitev političnega predstavnika in podobno. »Imamo zelo veliko pravic, vendar dejansko vseh ne moremo doseči sami, ker smo premajhna skupnost. Po zakonu bi moral ravnatelj šole organizirati od dve do pet ur pouka slovenskega jezika tudi za enega učenca, vendar smo nekako dogovorjeni, da se pošlje prošnja na ministrstvo, ko je v skupini vsaj pet otrok. V praksi to sicer pomeni, da moram biti precej tečna, da se to res zgodi. Če ravnatelj pozimi smuča v Kranjski Gori, ni težav, če pa ni ravno naklonjen Sloveniji, pogosto niti ne odgovarja na elektronska sporočila ali klice. Prošnje, ki pridejo na hrvaško šolsko ministrstvo, to sicer skoraj vedno odobri,« razloži Rimanova, zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, ki ima svojo enoto tudi na Reki.
Nekateri si ne upajo biti Slovenci
Uradno je na Hrvaškem nekaj več kot 10.000 naših rojakov, dve tretjini od tega je žensk. Največ jih živi v Zagrebu, sledita primorsko-goranska in istrska županija. »Na Reki naj bi bilo 1000 Slovencev, vendar se veliko ljudi s slovenskimi koreninami javno ne opredeljuje za Slovence. Tudi mlajši, ki so recimo že četrta generacija in so iz mešanih zakonov, se po večini javno identificirajo kot Hrvati. Na to vpliva tudi tukajšnja klima, ki je precej nacionalistična. Dejansko je Slovencev na Hrvaškem gotovo še nekaj tisoč več, kot kažejo uradni podatki,« pravi Barbara Riman in opozori, da javne diskriminacije, kot jo denimo Srbi, slovenska manjšina na Hrvaškem ne čuti. »Smo pa talci vsakokratnih političnih sporov med državama, recimo v zvezi s Piranskim zalivom. To vsekakor občutimo.«
Ostali so pri Cankarju in Prešernu
Na Hrvaškem deluje 16 slovenskih društev, ki se ukvarjajo z ohranjanjem kulturnega izročila. »To so društva, ki ohranjajo slovenski jezik in tradicijo z narodno nošo, pesmimi ter literarnimi in dramskimi skupinami. Člani so večinoma starejši ljudje, povprečna starost je skoraj 60 let. Mladih je malo, otrok prav tako,« razmere opiše Barbara Riman. Velika težava je v tem, da slovenska kultura in jezik na Hrvaško nista nikoli prodrla. »Tukaj ne boste slišali Siddharte ai skupine Dan D, saj na radijskih postajah ni sodobne slovenske glasbe. Razen Slavoja Žižka in še koga se Slovenci v hrvaških medijih ne pojavljajo. Še vedno živimo na Cankarju in Prešernu, saj sodobna slovenska literatura ni prodrla do nas. Enako je z jezikom. Dvojezičnih šol nimamo in otroci se doma naučijo nekega slovenskega dialekta, ki ima zelo veliko hrvaških besed.«
Zanimiv je podatek, da že v Jugoslaviji, kot tudi pozneje, v primorsko-goranski županiji sploh niso mogli gledati slovenske televizije, saj je antene niso lovile, čeprav so ves čas politike v Sloveniji opozarjali na to.
Tudi sicer je zanimivo, da naš zakon o medijih v smislu odgovornosti javnih občil do narodne manjšine na tujem govori le o Slovencih v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, o rojakih na Hrvaškem pa ne, čeprav je bilo za spremembo tega danih že nemalo pobud.
Prevelika pričakovanja
Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem ne želi ničesar očitati Sloveniji, saj je zadovoljna, da država pomaga rojakom na drugi strani meje. »Vendar imam včasih občutek, da so pričakovanja Republike Slovenije do nas prevelika – naša manjšina marsičesa ne zmore. Morda tudi mi preveč pričakujemo od Slovenije. Pri boju za uresničevanje naših pravic je treba razumeti, da se manjšini ni tako enostavno javno izpostavljati, kot morda kdo misli in kar v Ljubljani pričakujejo. Hkrati nam zmanjkuje kadra za poučevanje slovenščine, saj gredo vsi mladi v Slovenijo, kajti ekonomsko nismo dovolj močni, da bi lahko ljudem ponudili delo v okviru naše skupnosti in jih obdržali tukaj,« opozarja Barbara Riman.
Na Reki že od leta 2007 tudi čakajo na dvojezični vrtec. »Slovenska otroka, zaradi katerih se je vse skupaj začelo, se bosta zdaj vpisala na študij v Ljubljani, tako dolgo že traja vse skupaj. Verjetno tega vrtca ne bomo nikoli imeli, sploh če nam država Slovenija pri tem ne pomaga oziroma nas pri tem ne podpre. Italijanska vlada je svojim rojakom dvojezični vrtec na Reki pomagala vzpostaviti, tudi finančno,« pojasni Barbara Riman, ki najde pozitiven primer v tem, da so na reški univerzi ustanovili lektorat za slovenski jezik, ki že ima nekaj študentov.
Slovenija ne ve, kaj bi z njimi
Tako kot Barbara Riman, ki svoje naloge predsednice zveze slovenskih društev opravlja prostovoljno, so prostovoljci tudi vsi drugi predsedniki. Denar, ki ga društva dobijo, gre za različne dejavnosti. Financirata jih tako Hrvaška kot Slovenija prek Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, nekaj primakne tudi ministrstvo za izobraževanje. Dodaten denar bi lahko dobili iz evropskih programov, vendar nimajo ne kadrov ne znanja in ne denarja, da bi se prijavljali na evropske razpise in sofinancirali projekte.
»Težava je tudi v tem, da Slovenija nima strategije, kaj si pravzaprav želi od nas. Včasih se počutimo, kot da smo nezaželeni. Manjšina je lahko odličen most med narodoma, če veš, kako jo uporabiti. Mi smo se naučili, da ne smemo biti glasni in da se moramo dobro vključiti v družbo. Povprečen Slovenec verjetno niti ne ve, da obstajamo. Če pa že, misli, da nam je dobro. Pa nam ni. Nimamo dvojezičnih vrtcev, nimamo izobraževalne vertikale, manjka nam učiteljev slovenščine,« našteje Barbara Riman in sklene: »Če Slovenija hoče, da se njena skupnost na Hrvaškem obdrži, nas mora poslušati. Na vse te težave opozarjamo že dalj časa.«