Najbrž take male vojne vodijo tudi v velike, kot lahko zamah metulja rodi ciklon. Koliko je dejansko resnice v tem? Ne maram vojn, ne bi je rad doživel, res ne. Ne bi rad trepetal za življenje svojih otrok, vnukov, svoje partnerice, sestre, prijateljev… Ne bi rad bedel dolgo v noč, ker bi se bal, da bom moral bežati iz stanovanja v zaklonišče. Ne bi rad, da bi dihal smrad po dimu in smodniku, ali še huje, da ne bi vonjal in videl ničesar, pa potem izvedel, da sem dobil odmerek radioaktivnega žarčenja. Ne bi rad, da ne bi smel govoriti v svojem jeziku. Ne bi rad, da bi mi kdo ukazoval, kako moram misliti in živeti, koga lahko imam rad in koga ne.
Če samo pomislimo, kaj se je zgodilo na območju nekdanje Jugoslavije. Se imajo zdaj ljudje tam bolj radi? Močno dvomim. Vojna samo še bolj razdeli ljudi, rodi nove zamere, sovraštva… Res moraš biti močan, da ne podležeš sovraštvu, če ti nekdo ubije svojca, kaj enega, celo družino, ti vzame imetje in te pahne na rob preživetja, v psihično temo. Ljudje sproti skrbimo, da se odmerek sovraštva med ljudmi ne poleže povsem, da se obnavlja in skrbi za sprotno napetost, da življenje ni preveč brezskrbno. In takrat ljudski pregovor »kjer se kregata dva, tretji dobiček ima« ne more vejati bolj. Kmalu bomo izvedeli, kdo se bo smejal ob tej novi vojni, komu bo kapnilo v denarnico, ne kapnilo, komu se bo vanjo ulil slap denarja.
Joj, kako si želim, da bi tistemu, ki vojno sproži, granata najprej zrušila domovanje, da bi najprej čutil vsako pomanjkanje in strah. Mogoče potem vendarle ne bi bilo toliko želje na silo pokoriti si druge. Ampak očitno sem v mladosti slišal preveč pravljic, še zdaj imam doma kar nekaj teh knjig. Bral jih že dolgo nisem, zdaj so v modi kriminalke. So bolj napete.
