Ne. Biti selektor je zame čast, izziv in odgovornost. Vedno sem imel v rokometu velike cilje. Kot igralec sem želel postati reprezentant, kot trener pa selektor svoje domovine. Vseeno nisem pričakoval, da bom tako hitro dobil priložnost kot selektor, čeprav človek nikoli ne more vedeti, ali je to prehitro ali prepozno. Edini pomislek, ki sem ga imel, je bil, kaj bo to potegnilo za sabo in kako bo videti v praksi, ker sem sočasno tudi trener Trima. To je zame še vedno največje vprašanje, a čas bo pokazal, kako bodo zadeve potekale.
A dvojna vloga ima tako pluse kot minuse. Katerih je več?Plusi so, da sem doma, kajti moj klub je oddaljen le deset kilometrov od mojega doma, da sem trener v slovenski ligi in da skoraj ne potujem po tujini. Biti trener domačega kluba še zdaleč ni takšno breme, kot če bi treniral klub v tujini. Ravno možnost dvojne vloge je odtehtala pri odločitvi za selektorja. Seveda pri tem ne bom šel z glavo skozi zid. Če ne bo šlo, bomo nekaj spremenili, a verjamem, da je mogoče oboje skupaj dobro izpeljati.
Ali drži, da sta se z Vranješem, pri katerem ste bili nekaj časa pomočnik, razšla zaradi različnih rokometnih filozofij?Da, a kar je bilo, je bilo, in o tem ne bi hotel več debatirati. Po določenem času skupnega dela sem se umaknil in sva šla vsak svojo pot. Tudi on je videl in dojel, da bova težko sodelovala zaradi različnih pogledov na rokomet. A to je sestavni del trenerskega oziroma selektorskega dela in ni nič nenavadnega.
Vranješ je bil zagovornik skandinavskega sistema igre in filozofije, vi pa španskega oziroma balkanskega. V čem je razlika?V slednjem, ki mu po domače rečem »ciganski slog«, je med drugim več improvizacije v igri. Imamo igralce, ki so rokometno inteligentni, imajo improvizacijo v krvi in jim je treba pustiti določeno svobodo v igri.
Vranješ je pogosto govoril o nujni pomladitvi reprezentance, a očitno je ta ostala le na papirju.Igralcev nikoli ne delim na stare in mlade, ampak na dobre in slabe. A pri Sloveniji posebne pomladitve nisem opazil. Pomlajevanje ekipe je ena izmed stvari, ki trenerjem in selektorjem služi tudi kot alibi v primeru neuspehov. Nobena ekipa ali reprezentanca ne poskuša kar čez noč pomladiti igralskega kadra, saj gre za dolgotrajen proces. Pri Švedih je prišla nova generacija igralcev, ki jih prej niso imeli, prišli so mladi fantje, igralsko dozoreli, in zdaj so na visoki ravni. To zame ni pomlajevanje, je pa nekakšen model tega. Francozi imajo izreden podmladek, a še vedno je osrednja figura skoraj 38-letni Nikola Karabatić. Zato bodo pri meni igrali le najboljši oziroma tisti, ki bodo v danem trenutku v najboljši formi, ne glede na starost. Seveda bodo tudi mladi dobivali priložnost, in če bodo na pravi ravni, ni nobenih ovir, da ne bi igrali.
Že prihodnji mesec vas čakata tekmi z Italijo v kvalifikacijah za SP 2023, mesec kasneje še s Srbijo. Kaj sploh lahko storite v tako kratkem času?V igri in na taktičnem področju bo težko kaj velikega spremeniti, kajti časa za eksperimentiranje ni. Morebiti lahko kakšne stvari malce nadgradimo, pospešimo igro, dodamo eno ali dve novi akciji. Več lahko naredimo na drugih področjih: da spet vzpostavimo kult reprezentance, spremenimo miselnost, znova ustvarimo ekipnega duha, da se vsi povabljeni igralci odzovejo, povrnemo domoljubje, željo, motiv, borbenost, srčnost, strast in veselje do rokometa. Če bomo v zelo kratkem času to naredili, bomo storili velik korak naprej.
Če se malce pošalim – vaš plus je, da reprezentanca verjetno še nikoli ni bila nižje in da lahko gre le navzgor.Če se še jaz pošalim – tudi moj alibi je, da slabše skoraj ne more biti. Nastop na SP 2023 je za nas nujnost, a najprej moramo v kvalifikacijah preskočiti Italijo, potem še Srbijo. Prepričan sem, da imamo dovolj kakovosti, da obe izločimo, a hkrati opozarjam, da trenutno nismo v položaju, da bi lahko kogar koli podcenjevali in jemali z »levo roko«. Padli smo na raven, da je za nas že Italija velik izziv, kaj šele Srbija, a vseeno menim, da smo proti obema favoriti. Toda za to se bomo morali vsi skupaj zelo potruditi, da reprezentanco vrnemo na pota stare slave oziroma tja, kjer je nekoč že bila.
Boste zaradi časovne stiske do prvih tekem v reprezentanco poklicali tudi katerega izmed »veteranov«, ki v zadnjih letih niso bili njeni člani?Verjetno z moje strani ne bi bilo pošteno, da bi klical kakšnega »veterana« za bližnje tekme, potem pa nanj ne bi več resno računal. V javnosti se omenjajo številni igralci, ki v zadnjem času niso bili v reprezentanci. V to zadevo ne bom šel na silo, a izbrana vrsta se je v zadnjih letih izoblikovala, in predvsem iz tega jedra bomo črpali ogrodje ekipe, na katerega bomo stavili zdaj in v prihodnje.
Pri selektorju Deniću se je bilo igralcem težko prebiti v reprezentanco, a tudi težko iz nje izpasti, pri Vujoviću in Vranješu je bilo glede na število povabljenih igralcev vse bolj podobno avtobusni postaji. Kakšen bo vaš način?Priložnost je treba dati tudi igralcem, ki je doslej niso dobili. Če povem po pravici – niti sam ne vem, kako bomo to izpeljali. Vsekakor bodo igrali le najboljši, čeprav so nekateri že malce v letih. Ko pa se bo reprezentanca izoblikovala, ne bom stavil na »avtobusno postajo«, ampak bo izbira reprezentantov bolj zaprtega tipa. A to ne pomeni, da bo izbor povsem zaprt.
V reprezentanci so tudi igralci, s katerimi ste bili dolga leta soigralci, prijatelji. Kako boste v odnosu do njih vzpostavili avtoriteto?Tudi ko sem postal pomočnik Vujoviću in Vranješu ter trenerju Talantu Dušebajevu v Kielcah, z avtoriteto nisem imel težav. Vem, da je zasebno življenje eno področje, službeno oziroma profesionalno nekaj drugega. Kdor tega ne dojame in ne spoštuje, z njim ne morem delati. A sem zagovornik prijateljskih odnosov in v tem ne vidim nič slabega. V prostem času se lahko z igralci slišimo po telefonu in si pošljemo kakšno sporočilo, lahko spijemo kavo, kakšno pivo, kajti tudi to je del motivacije in »team buildinga«. Toda na igrišču 40 x 20 metrov mora biti jasno, kdo je šef, kdo odloča in prevzema odgovornost, koga je treba poslušati. Verjamem, da so vsi fantje profesionalci in da se zavedajo, kako stvari stojijo.
»Kavčarji« so z vašo selektorsko funkcijo spet dobili kost za glodanje, kar potrjujejo tudi zapisi na družbenih omrežjih. Ali zaradi tega čutite kaj dodatnega pritiska?Po dolgoletnih izkušnjah sem ugotovil, da je v Sloveniji težko delati, še posebno uspešnim ljudem. Kar koli narediš, ni nikoli dobro za vse in nikoli ni vsem všeč. Skozi mojo celotno igralsko in trenersko kariero se okoli priimka Zorman dviguje prah, a že star pregovor pravi, za kom se vedno dviga prah. S »kavčarji« in odzivi ulice se ne obremenjujem, kajti tudi tokrat bom dal maksimum od sebe. V karieri sem sprejemal odločitve, ki so bile takšne, kot so bile, in ki so me pripeljale tja, kamor so me. In tudi v prihodnje bo tako. Ne bojim se selektorskega izziva, se pa zavedam, da so na koncu edino merilo rezultati.
