Da bi se čim bolje pripravili na debeli ali tolsti četrtek, zadnji četrtek pred pustom, in preostale pustne dni, ko se tudi tradicionalno najbolj najemo mastnih jedi, smo se odpravili na teren. V iskanju slastnega, puhastega krofa smo se v soboto najprej odpravili na domžalsko tržnico. Nismo dolgo iskali, ko smo pred leseno hiško z napisom »Ivankini krofi« zagledali nasmejano Ivanko Brodar, ki je prešerno klepetala s stalnimi strankami. In čeprav je bil krof na krožniku, ki ga je držala v roki, kot bi ga narisal umetnik, smo stopili korak nazaj in raje poklepetali s pekarico, ki bo aprila dopolnila devetdeset let.
Po padcu z lestve se ji je pri peki pridružila hči
Svojega znanja ni nikoli skrivala, zato ne preseneča, da ji zdaj pri peki pomagata hči in vnukinja. »Mama me dolgo časa ni pustila k delovnemu pultu. Ko si je pri padcu z lestve pred dobrimi tridesetimi leti zlomila nogo, je morala za kratek čas odložiti predpasnik. Ravno je imela večje naročilo družinskega prijatelja, zato sem pripravo krofov prevzela jaz,« pove hči Ivi Gradišek in se pohvali, da je mamin »izpit« opravila z odliko. Od takrat pečeta skupaj, oziroma, kot pove Ivanka, je zdaj ona tista, ki pomaga v družinski delavnici.
Peka krofov in drugih pekovskih izdelkov je zadnja desetletja postala obrt, zato si je hči uredila manjšo delavnico. Na vprašanje, koliko krofov spečejo v času pusta, se Brodarjevi pekarici le nasmehneta in taktično odgovorita: »Vedno prodamo vse in še nihče ni ostal brez svojega.« Zato pa sta veliko bolj zgovorni, ko gre za razlago družinskega recepta: za približno dvaindvajset krofov potrebujemo kilogram moke, pol litra mleka, tri cela jajca, štiri rumenjake, sedem žlic sladkorja, šest dekagramov kvasa, pol decilitra ruma, sedem dekagramov masla, lupinico ene limone in pol vrečke vaniljevega sladkorja. »Pomembno pa je, da so sestavine najboljše. Naši krofi so iz domače moke in jajc. Tudi olje, v katerem cvremo, je vedno sveže. Drugače pa je vsa skrivnost v tem, da je treba pri delu uživati. Sama si rada med delom prepevam. In seveda prepih,« pove v smehu Ivi in na pogled, poln presenečenja, odgovori: »Navadno so se gospodinje kregale, če so se med vzhajanjem testa odpirala vrata kuhinje. Jaz dam testo vedno na veter,« nam še zaupa Ivi, ki je ljubezen in veselje do peke prenesla tudi na svojo hči Vesno Lipoglavšek.
Tudi moški člani so del ekipe
Seveda pa so nepogrešljiv del ekipe Ivankinih krofov tudi moški v družini. »Ko je mama cvrla krofe še v domači kuhinji, takrat le za domače in prijatelje, se je oče pogosto jezil, da smrdi cela hiša,« se spominja Ivi in doda, da danes moški pomagajo pri nabavi in dostavi večjih naročil do strank. »Včasih je to najtežji del, saj avto lepo diši po pekovskih izdelkih.« Da to drži, smo se lahko prepričali tudi sami – od štirih krofov je domov prišel le še en. Dovolj za dokaz in spodbudo, da se na debeli četrtek ponovno odpravimo do Domžal, kjer bodo Brodarjeve pekarice krofe in flancate prodajale še vse do pustnega torka.