Kritika razstave Emila Memona: Nastop filozofije v umetnosti
Emil Memon (1957) prinaša v naš prostor povsem novo razsežnost sodobne umetnosti. Zanj je pojem vizualne umetnosti preozek, saj ga presega s komponiranjem glasbe, pisanjem poezije in sodelovanjem z drugimi umetniki, a tudi filozofskimi povezavami z zgodovino umetnosti in filma. Gledalca, ki pričakuje zgolj čutne senzacije in novosti v razvoju zgodbe postmoderne umetnosti, bo zato ogled te razstave razočaral: Emil Memon nam prinaša postzgodovinsko umetnost v smislu Danta, kjer ocenjujemo, kako je posamezno delo artikulirano v sebi, glede na to, kar želi povedati.
Razstava Emila Memona v koprski galeriji Loža je splet najrazličnejših medijev in izraznih sredstev, s katerimi si avtor prisvaja sveta telesa umetnosti. (Foto: Jadran Rusjan)
Umetnik je namreč kar 36 let živel v New Yorku, kjer se je kalil med najboljšimi v klubih, razstaviščih in galerijah kot vizualni umetnik, glasbenik, performer, ume...