To je leto volitev. Vsaj ko gre za Slovenijo, Srbijo in Bosno. Dovolj. Še preveč. Verjetno tudi za večino ljudi, ki volijo: kdo je že rekel, morda Mark Twain, da če bi volitve o čem odločale, nam ne bi dovolile, da tako pogosto volimo. Tu nekje že pridemo do vprašanja, ki muči vso Evropo, to pa je, ali so volitve res dokaz demokratičnosti? Povsod gledamo iste obraze: z ene strani desni populisti, črna internacionala, večinoma skupina trgovcev z vsem mogočim, največ z orožjem, in tistih, ki bodo to postali, da zdaj ne naštevamo imen, bolj ali manj vse poznate. Na drugi strani so precej razsute in nepovezane sile, ki nastopajo v imenu levice in centra. Svet se je na novo oblikoval: delavski razred komaj še obstaja, namesto njega smo dobili socio-kulturne pojave, polzaposlene in tiste, ki delajo doma, tako da se politična dinamika odvija v precejšnjem kaosu.
Postsocialistične izkušnje nas učijo, da vse politične ideje, vsaj tukaj, temeljijo na nacionalizmu. Oziroma na ustvarjanju fronte, ki bi mu nasprotovala. V Sloveni...
