Drži zagotovo, da je na terenu vse bolj napeto, da se ukrajinske sile in proruski separatisti v Donbasu tu pa tam obstreljujejo, da so slednji razglasili splošno mobilizacijo, da padajo tudi žrtve, da se civilisti s te fronte umikajo, tako kot Zahod umika svoje ljudi iz Ukrajine. Vojna psihoza vse bolj vre in kaže, da ji je uspelo posrkati vase tudi ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki je še pred tednom dni prosil Zahod, konkretno ameriško administracijo in vrh Nata, naj nehata napovedovati skorajšnjo rusko agresijo, ker da to škoduje najbolj Ukrajini sami, posebej njenemu gospodarstvu, v petek pa je že šel v München na tradicionalno varnostno konferenco prosit za pomoč. Ali upravičeno oziroma utemeljeno ali ne, širša javnost še ne ve, ker vsaka stran vztraja pri prvotnih izjavah.
Naši politiki, od Janše do Pahorja, od Logarja do Tonina, ter vsi etablirani mediji težijo, kdo bolj kdo manj eksplicitno, k veri v to, kar povedo v Washingtonu in Bruslju. Ja, saj, če ne zaupamo zaveznikom, komu naj? A pozabljamo na to, da so nam prijatelji tudi Rusi, da se skupaj družimo ob Ruski kapelici na Vršiču, ob spomeniku padlim ruskim vojakom na ljubljanskih Žalah, ob neštetih gospodarskih izmenjavah in poslih ter kulturnih dogodkih. Pozabljamo pa predvsem, ali tudi ne, toda raje na eno oko ali obe zamižimo, na zgodovino in dinamiko odnosov med ZDA in predhodnico Rusije, Sovjetsko zvezo, oziroma med Natom in Varšavskim paktom skozi celotno obdobje tako imenovane hladne vojne. Prikličimo k spominu tiste čase in morali bomo podvomiti tudi o »poštenosti« namer oziroma o »dobroti« Zahoda, ZDA in primis, o tem, da so vedno in za vse krivi Rusi.
Kuba, aprila 1961: 1500 kubanskih emigrantov, ki jih je oborožila in izurila Cia ter so se izkrcali iz ameriških vojaških ladij v Prašičji zaliv, da bi strmoglavili vlado Fidela Castra, naleti na nepričakovano oster odpor in so v treh dneh poraženi, ubiti ali prijeti. Nihče ni nikoli odgovarjal. Molk tudi v OZN.
Kuba, oktobra 1962: Ameriški predsednik Kennedy zagrozi Sovjetski zvezi z jedrsko vojno, če ta ne umakne iz Kube pet raket, ki jih je bila tam namestila, in ne prekliče dodatne napotitve tega orožja – znana je ladijska blokada pred Kubo. Sovjetski voditelj Hruščov privoli in dobi v zameno zagotovilo, da ZDA Kube ne bodo napadle, ter umik raketnih postojank blizu sovjetske meje v Turčiji. Takrat je bil poglavitni argument ZDA, da »nobena država ne sme dovoliti tovrstnih postavitev bližje od 90 kilometrov od svojega ozemlja«. Tako Kennedy. In na to se je dobro spomniti, ko govorimo o Natovih postavitvah v baltskih državah tik ob meji z Rusijo.
Čile, september 1973: Cia poskrbi za krvav vojaški državni udar proti zakonito in legitimno izvoljeni socialistični vladi Salvadorja Allendeja, za umor slednjega in za nastavitev fašističnega režima Augusta Pinocheta. Tudi tokrat nobenega resnega glasu iz Steklene palače.
Irak, marec 2003: ZDA po volji predsednika Busha lažejo svetu, da iraški režim Sadama Huseina poseduje orožje za množično uničevanje, in to kljub nasprotnim trditvam inšpektorjev OZN, ki so tam bili in ničesar našli, in ob močni podpori Združenega kraljestva ter odobravanju še mnogo drugih zaveznic – tudi mi smo v to umazano igro privolili, ker smo pač silili v Nato – napadejo Irak in strmoglavijo režim, brez odobritve varnostnega sveta OZN.
In smo že pri današnjih dneh, ko izvemo, da je Nato že leta 2018 okrepil svojo tako imenovano prednjo prisotnost (Nato Enhanced Forward Presence) na vzhodu, to je v Estonijo, Latvijo, Litvo in Poljsko, z več nacionalnimi (britanskimi, kanadskimi, nemškimi in ameriškimi) silami štirih bojnih skupin ob meji z Rusijo, veliko bližje od Kennedyjevih 90 kilometrov.
Imejmo vse to pred očmi, ko za nastanek trenutne krize obsojamo samo Kremelj in prosto po Toninu navdušeno poveličujemo doseženo enotnost zahodnih zaveznikov. Nismo nič manj krivi in odgovorni.
Aurelio Juri, Koper