V zadnjih dveh letih je bila finančno in sistemsko podhranjena ter nestabilna tudi plesna scena. Koronakriza je stvari le še poslabšala. »Tako so že obstoječi projekti v smislu ponovitev doživeli bridki konec, novi pa so lahko začeli nastajati kot neka mala gverila z ogromno lastnega producentskega angažmaja, nemogočih logističnih situacij, iskanja sredstev in seveda tudi publike,« je v pogovoru povedala plesalka in koreografinja Urška Centa.
Med krizo si jesama ustvarila delo
Če je glasba mestoma našla svojo pot do gledalcev prek videoprenosov, je ples ni, saj po mnenju Centove ples v večini primerov skozi kamero izgubi svojo esenco. »Ples je odnos in družba, tudi nastaja v tesnem stiku s sočlovekom. V bistvu sem lahko srečna, da delujem tudi na glasbenem področju in so koncerti in nastopi prišli s tega naslova. In seveda, da sem poprijela za krmilo kot producentka in si sama ustvarila delo,« je povedala, a poudarila, da je imela zelo pomembno zaledje v smislu prostora, kjer je lahko vadila in raziskovala ter tudi učila druge, saj ji je takoj po tistem, ko se je začelo zaprtje javnega življenja, svoj studio ponudil v uporabo Carlos Pascual, mehiški pisec, umetnik in predvsem dragi kolega, ki mu veliko dolguje. »Kot umetnik je znal prepoznati potrebe in je reagiral zelo mecensko. Moji kolegi večinoma nimajo sreče imeti prostora za delo, s katerim lahko razpolagajo po potrebi, take stvari so sistemsko zelo slabo urejene. Veliko me je reševalo poučevanje flamenka, kar počnem brez pavze, tudi po videoklicih, ko je treba.«
Tako sta bili zadnji dve leti polni prelomov. Kljub prepogostim občutkom stiske je vseeno veliko naredila, diplomirala na Akademiji za ples, soustanovila zavod, v katerem se ukvarjajo z multižanrsko umetnostjo, se povezala s krasnimi ljudmi in organizacijami ter zajadrala v nove ustvarjalne vode. »Na začetku vsega se mi ni bilo lahko sprijazniti s pomanjkanjem dela, saj sem navajena biti zaposlena. Čas zaprtja sem porabila za načrtovanje in pisarno, potem pa ob prvem sproščanju ukrepov trmasto skušala uresničevati zastavljeno,« je povedala in dodala, da je hvaležna tudi Cankarjevemu domu, ki je odprl vrata njenemu ciklu Noches de Tablao, znotraj katerega so izvedli tri plesno-glasbene dogodke s pisanimi zasedbami in zgodbami s ščepcem različnih kultur – flamenka, jazza, Balkana. »Veliko truda je bilo vloženega, in čeprav so dogodki dosegli številčno precej omejeno občinstvo, so bili zaradi toplega odziva udeleženih zame izjemno poplačani.«
Sinsonte, v grlu pozabljena pesem
K premieri v sklopu tretjega bienala Bi flamenko 2022 je bila Centova povabljena, zato ideja za predstavo ni nastala po do zdaj znanem vrstnem redu, ko se najprej rodi ustvarjalna ideja. »Sinsonte, v grlu pozabljena pesem je potrebovala dolgo časa, da je našla svoj koncept, predvsem pa je dodobra razbila moje konvencije o ustvarjalnem procesu, telesu in lepoti, saj sem k soustvarjanju koreografije povabila koreografa Marca de Ano, ki se giblje v avantgardi flamenka in je umetniški sodelavec svetovno znanih imen flamenka, kot sta Israel Galván in Isabel Bayón,« je povedala plesalka. Sodelovala sta tudi v predstavi Zgodbe o pticah, ki je sledila modelu kabareta in črpala vzporednice med človekom in ptico. Želela je iti malo globlje v tematiko, ki res ponuja veliko izhodišč. »Marco je s svoje perspektive iz mene potegnil ptico, noro, difuzno in zelo primerno časom, v katerih živimo. Sinsonte, v grlu pozabljena pesem je predstava za eno plesalko in kitarista. V umetniški ekipi sem želela domače ustvarjalce, ki nimajo nobene zveze s flamenkom.«
Ker jo navdušujejo domači jazz glasbeniki, je bil Jani Moder njena prva izbira, da s svojo nežnostjo in perfekcionizmom stopi ptici na rep. »Poleg tega ni še nikoli delal s plesom, kar se mi je zdelo odlično in pravi izziv. Imela sem srečo, da je bil za. Seveda takoj po obljubi, da od njega ne želim flamenka in da ta ostaja moja domena.«
