Zadnja zlata kolajna je bila zanje hkrati tudi prva. Finale moškega hokeja na ledu je bil namreč zadnji dogodek na olimpijskih igrah v Pekingu, prvič pa so se veselili Finci. Da so morali na olimpijski naslov čakati tako zelo dolgo, je vsaj malce presenetljivo, saj so bili že trikrat svetovni prvaki (v letih 1995, 2011 in 2019), zato je bila zmaga z 2:1 proti Rusiji, branilki naslova, toliko bolj sladka. Tudi zato, ker so bili prav Rusi tisti, ki so prvi povedli.

Če kdo, potem prav severni sosedje dobro vedo, kako zelo kruto je izgubiti olimpijski finale. To se jim je namreč pripetilo že dvakrat, in sicer v letih 1988 in 2006, njihovi krvniki pa so bili tedanja Sovjetska zveza in Švedska. V svoji zbirki kolajn so imeli tudi štiri bronaste. Finci so imeli najstarejše moštvo na turnirju, s povprečjem 30 let, za naslov pa se lahko v veliki meri zahvalijo vratarju Harriju Sateriju, ki je bil ves turnir izjemen. »Zdi se nam nerealno. Zlata kolajna je naša prva, zato smo spisali zgodovino. Težko opišem čustva, trenutno sem še presenetljivo miren. Prepričan sem, da bodo čustva prišla na plan kasneje,« je bil presenetljivo miren Harri Pesonen, ki je bil ponosen na soigralce, na njihovo igro in predvsem dejstvo, da so turnir končali neporaženi. Dobre volje je bil tudi kapetan Valtteri Filppula, ki je dejal: »Nekajkrat smo bili naslovu že blizu, zato je lepo, da nam je končno uspelo. Mislim, da smo odigrali odličen turnir in zlata kolajna je nagrada.« Potem ko so slavili na domačih tleh pred štirimi leti v Sočiju, so bili Rusi prepričani, da bodo ubranili olimpijski naslov. Razočaranje je bilo zato toliko večje. »Povsem sem prazen, to je grenak poraz. Zdaj si moram napolniti baterije. Fincem moram priznati, da so bili boljši od nas. Na njihov gol smo sprožili premalo strelov, bolj bi morali pritiskati. Vračam se v klub, kjer bom poskušal kar najhitreje pozabiti to slabo izkušnjo,« je bil razočaran Arsenij Gricjuk, pa čeprav je bila to zanj prva olimpijska kolajna. Končno razmerje v strelih je bilo 31:17 za Finsko, ob koncu tekme so Rusi poskusili do izenačujočega gola priti tudi z igro brez vratarja, a je ostalo pri 2:1. Bronasto kolajno so osvojili Slovaki, ki so za svoje prvo odličje na olimpijskih turnirjih s 4:0 premagali Švedsko. Najboljši igralec turnirja, tako imenovani MVP, je postal 17-letni Slovak Juraj Slafkovski, ki je zabil sedem golov in velja za enega največjih talentov svetovnega hokeja, ki naj bi priložnost kmalu dobil tudi v ligi NHL. Za najboljšega vratarja turnirja so izbrali Slovaka Patrika Ribarja, najboljša branilca sta Finec Mikko Lehtonen in Rus Jegor Jakovlev, najboljši napadalci pa Slafkovski, Finec Sakari Manninen in Šved Lucas Wallmark.

Za marsikoga tokratni turnir ni bil tisti pravi, saj na njem niso nastopili najboljši hokejisti iz poklicne lige NHL. Dejansko hokejski turnir piše dve zgodbi, tisto pred letom 1988, ko enhaelovci niso nastopali in so Rusi med letoma 1956 in 1988 osvojili devet zaporednih kolajn, od tega sedem zlatih, in po letu 1988, ko so hokejisti iz severnoameriške lige prvič lahko nastopili na igrah. Najbolj oslabljeni so bili na Kitajskem Američani in Kanadčani. Svojevrstno zgodbo so pisali gostitelji turnirja. Za Kitajce namreč niso igrali samo Kitajci. Natančneje, dve tretjini hokejistov na seznamu selektorja ni bilo Kitajcev, v ZDA rojeni vratar Jeremy Smith na primer. »Tu sem zato, da prenašam znanje na mlade kitajske hokejiste. To je zame čast, ponosen sem, da nosim kitajski dres,« je dejal 32-letni Smith, ki mu v vratih ni bilo lahko. Na tekmi z rojaki je moral kar osemkrat po plošček v svojo mrežo. Ker ima Kitajska eno najbolj strogih zakonodaj na temo državljanstva, še danes ni znano, kako je Smithu in tovarišem uspelo, da so branili Kitajske barve. Je pa Smith za potrebe turnirja dobil novo ime – Shimisi Jieruimi. »Ko sem na Kitajskem, sem Kitajec. Podpirajo me Kitajci in za to sem hvaležen. Ko pa grem v ZDA, sem Američan,« še pravi ameriški zvezdnik, ki so ga leta 2007 kot 54. na naboru lige NHL izbrali Nashville Predators.