Če bi poenostavili, bi lahko rekli, da je imel Marko Brecelj zgolj en pomemben album – Cocktail, ki ga je opremil z izvrstnimi besedili in muziko, aranžmaje pa je pomagal prirediti Bojan Adamič, še eden od genijev slovenske glasbe. Vendar ne bo držalo. Brecljev prispevek k slovenski glasbeni zgodovini je, poleg devetih skladb na albumu iz leta 1974, mnogo obilnejši. Govorimo predvsem o treh albumih, ki jih je posnel z eno najboljših domačih rock skupin Buldožer, pa o sodelovanju s podobno utrganim pesnikom Ivom Volaričem - Feom, ekipo Strelnikoff, Primožem Šmitom in še nekaterimi. Kljub temu da se je na stara leta ukvarjal predvsem z mehkim terorizmom, kot je poimenoval svoje kulturniško in politično delovanje v Mestni občini Koper, je ostal pesnik, celo bolj pesnik kot glasbenik. In čeprav ga mnogi poznajo po poskusu utišanja preglasnih koprskih stolnih zvonov in po prepirih z bivšim koprskim županom Borisom Popovićem, bodo za njim ostali predvsem njegovi provokativni šlagerji: Rastemo, Alojz valček, Duša in jaz, Časopis, Škandal v rdečem baru, Ta stol, Radojka, Parada…
Đorđe Balašević: 1953–2021
Balašević, sicer komercialno najuspešnejši kantavtor teh prostorov, je za sabo pustil 14 albumov, ducat malih plošč, nekaj knjig in celo nekaj nastopov na popevkarskih festivalih in v filmih. Romantičen, a duhovit vojvodinski pesnik je leta 1977 začel kariero z ansamblom Žetva in skladbo U razdeljak te ljubim (1977) ter se zabetoniral na sceni s skupino Rani mraz (Prva ljubav in Oprosti mi, Katrin). Njegov najboljši album je bil Pub (1982), najbolj kontroverzna pa skladba Računajte na nas, s katero si je nakopal jezo nacionalistov.
Arsen Dedić: 1938–2015
Pravijo, da je plošča Čovjek kao ja, ki jo je leta 1969 posnel Arsen Dedić, prva jugoslovanska kantavtorska plošča. A Arsen Dedić je bil tudi popevkar, nastopal je na festivalih (na Slovenski popevki je zapel Pegasto dekle), kot skladatelj in pesnik je pisal za popevkarje, tudi za ženo Gabi Novak. Po drugi strani je bil Dedić gotovo tudi povezava med festivali in resnejšo glasbo. Če ne verjamete, si zavrtite: Ne daj se, Ines (Rade Šerbedžija), Odlazak, Otkako te ne volim, Djevojka za jedan dan, Kuča pored mora…
Drago Mlinarec: 1942
Zagrebški pevec je leta 1966, še s skupino Grupa 220, posnel uspešnico Osmijeh. A bolj nas zanimajo njegovi kantavtorski albumi, posebej tisti od leta 1971 do leta 1979, ko je izdal šest plošč. Najpomembnejša se zdi Negdje postoji netko iz leta 1977. Pesnik deluje oziroma nastopa še v današnjih dneh, zadnji posnetki na spletu datirajo v leto 2020. Sodeloval je v gledališču, pisal za film in nastopal z mnogimi najboljšimi jugoslovanskimi glasbeniki. Najbolj znane skladbe: Osmijeh, A ti se ne daj, Negdje postoji netko, Caracas…
Tomaž Pengov: 1949–2014
Prva slovenska kantavtorska plošča je izšla leta 1973 pri založbi ŠKUC. Gre za Odpotovanja, neodvisno ploščo, ki jo je podpisal ljubljanski pevec Tomaž Pengov. Pesnik je že pred tem sodeloval s skupino Salamander. Omeniti velja, da so ga Mladi levi najeli tudi za petje njihove (in njegove) največje uspešnice Oda Ireni. Tomaž Pengov je posnel šest albumov in eno malo ploščo, a na prvem mestu so ostala Odpotovanja, trinajst čutečih pesmi, ki jih je podložil z nežnimi zvoki lutnje: Danaja, Črna pega čez oči, V nasmehu nekega dneva, Rodovnik vina…
Miladin Šobić: 1956
V Sloveniji malo znan kantavtor iz Nikšića ima v Črni gori status odlikovane legende, čeprav je več ustvarjal v Dubrovniku in Sarajevu. Leta 1975 je zapel pesem To sam ja, sledilo je še nekaj kultnih uspešnic intimnega značaja in dve veliki plošči: Ožiljak (1981) in Umjesto gluposti (1982). Posnel naj bi tudi tretjo ploščo, a se je zaradi smrti sestre umaknil iz javnosti. Vrnil se je domov, prenehal nastopati in tudi plošča ni prišla nikoli v javnost. Leta 2002 je njegov dubrovniški prijatelj Ibrica Jusić najavil, da se bo Šobić vrnil na sceno, vendar se ni.
Ibrica Jusić: 1944
Dubrovniški glasbenik je med vsemi danes predstavljenimi najbližje temu, kar razumemo pod izrazom šansonjer ali trubadur, po drugi strani pa je klasičen kantavtor. Tudi zato, ker se, tako kot njegov brat Đelo, Jusić nikoli ni povsem zlil z dalmatinskim melosom in njegovim osladnim projektom Dubrovački trubaduri. Ibrica je svojo prvo veliko ploščo izdal šele leta 1975, potem ko je pred tem zapel nekaj velikih uspešnic. Od takrat je izdal 15 albumov. Leta 1968 je zmagal na Zagrebškem festivalu s skladbo Celuloidni pajac, cenijo pa tudi njegove pesmi Mačka, Dobro jutro, Margareta, Jubi san vašu ćer.
Jadranka Stojaković: 1950–2016
V naših prostorih ni bilo toliko kantavtoric kot recimo na zahodu. V Sloveniji se spomnimo Mateje Koležnik, ki se je po kratki karieri hitro preselila v gledališke vode. Jadranka Stojaković iz Sarajeva se je izkazala predvsem s super uspešnico Muzika je svirala (1974), a strokovnjaki so cenili tudi njeni čuteči priredbi Ima neka tajna veza in Što te nema. Svetovni splet beleži šest njenih albumov, prvega Svitanje je izdala leta 1981. Od leta 1988 je živela na Japonskem in se pred smrtjo vrnila v Bosno, v Banjaluko.
Andrej Šifrer: 1952
Gorenjski kantavtor je konec sedemdesetih let v Sloveniji najprej uspel s tremi smešnicami – Zoboblues, Bil sem mlad in Moje miške – ter se dokazal z balado Stoj Marija. Leta 1978 je posnel album Moj žulj, širši (srbohrvaški) publiki pa je ponudil med našimi poslušalci po krivici prezrt album Od šanka do šanka, ki velja za enega najboljših jugoslovanskih albumov. A treba je reči, da Šifrer ni nadaljeval v tempu tega albuma, bolj ga poznamo po spevnih melodijah: Moj oče, Vse manj je dobrih gostiln, Martinov lulček, Ostani z nami, Poglej ga, novo jutro, Za prijatelje…
Ivica Percl: 1945–2007
Zagrebški glasbenik in slikar je začel kariero kot kitarist skupine Roboti in leta 1967 zmagal na Zagrebškem festivalu šansona s skladbo Huligani Zvonimira Goloba in Nikice Kalogjere. Še večji uspeh je doživel leta 1968, ko je nastopil s skladbo Đorđa Novkovića Stari Pierre, ki je ostala zimzelena do današnjih dni. Velike plošče je Percl izdajal šele na stara leta, ko je mirovniške uspešnice pomešal z domoljubnimi in protestnimi skladbami. Med vojno na Hrvaškem je gostoval po bojiščih in bodril hrvaške vojake ter prejel tudi visoko priznanje obrambe mesta Zagreb.
