Ravno v času, ko so začeli mediji poročati o napetem dogajanju v Ukrajini oziroma na ukrajinsko-ruski meji, sem bral knjigo Felix Austria ukrajinske pisateljice Sofije Andruhovič, in medtem ko sem preskakoval iz Stanislaviva leta 1900 v današnjo resničnost, v kateri poteka ogrevanje za drugi polčas hladne vojne, sem si iskreno zaželel jesti boršč. Na to svojo željo seveda nisem bil nič kaj ponosen. Po svoje se mi je zdelo srhljivo, da medtem ko se ruska vojska preteče premika ob ukrajinski meji in ko ameriški in Natovi poglavarji kot vedeževalke napovedujejo čas ruske invazije, mene prevzema nekakšna nostalgija za Ukrajino, ki je povsem imaginarna, za deželo, ki je napol literarna, napol pa družinska zgodba.
Namesto v Ukrajino, ki čaka na vkorakanje ruskih vojakov v Kijev, me je torej rusko-ameriško rožljanje z diplomatskimi izjavami odneslo v tisto daljno Galicijo, iz ...
Majdan nezaležnosti (Trg neodvisnosti) v središču ukrajinske prestolnice Kijev je v ponedeljek popoldne kazal podobo mirnega mestnega trga, ki čaka,...
