Po vaseh je nekoč veljalo, da so se ljudje med seboj poznali le po hišnih imenih. V nekaterih krajih to gojijo še danes, drugod pa so hišna imena že na robu pozabe. S hišnim imenom se ljudje čutijo bolj povezane z domačim krajem, saj staro hišno ime potrjuje, da ima hiša v kraju zgodovino.
Od leta 2020 je raba hišnih imen vpisana v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, njegov skrbnik pa je Slovenski etnografski muzej. Najbolj prepoznavna akcija zbiranja in zaznamovanja hišnih imen poteka na Gorenjskem in v osrednjeslovenski regiji že od leta 2009. V 22 občinah in več kot 400 naseljih je bilo do zdaj zbranih že skoraj 13.000 hišnih imen. Zbrana so le stara hišna imena, starejša od 80 let. Pri njihovem raziskovanju pomemben vir predstavljajo župnijske knjige in katastri Avstro-Ogrske. Najpomembnejši vir pa so domačini, ki so z njimi odraščali in ob njih živijo. Da se ohrani pristni domači zven imen, so le-ta zbrana in zapisana v domačem narečnem izgovoru.
Projektu se letos pridružuje tudi občina Kamnik, v kateri bodo v prvem koraku raziskana hišna imena na območju krajevnih skupnosti Tunjice, Kamniška Bistrica, Šmartno v Tuhinju in Motnik. V okviru projekta bodo v krajih naštetih krajevnih skupnosti stara hišna imena najprej temeljito zbrana, pozneje pa zaznamovana z glinenimi tablicami na hišah, v tiskani knjižici in na spletnem portalu www.hisnaimena.si. vl
