Veseli me, da so se zadeve po več kot osmih letih začele premikati. Moja generacija je vložila veliko truda v to, da smo se iz takratne skupine C leta 1999 uvrstili na evropsko prvenstvo v Firence. Res je, da nismo bili čisto v samem vrhu evropskega vaterpola, mislim pa, da smo bili konkurenčni tudi najboljšim. Zakaj smo morali toliko časa čakati, da smo spet prišli do članske reprezentance, ne vem, želim pa si, da ne bi več prišlo do takšnega padca in da bodo mlajši igralci dobili še več zagona in razlogov za optimizem. Tudi zato so te kvalifikacije ob pravem trenutku.
Kje je v tem trenutku slovenski vaterpolo?Kam trenutno sodimo, ne morem oceniti, ker devet let, z izjemo prijateljske tekme s Švico novembra lani, nismo igrali nobene tekme. Če se ozremo na kvalifikacije, ki so pred nami, smo Nemčijo in Francijo nekoč že premagovali, danes pa sta obe reprezentanci svetlobna leta pred nami. V svojih domačih prvenstvih imajo že dolgo kakovostne tujce, dobro so podprti finančno, njihovi klubi igrajo v evropskih ligah, pa tudi reprezentance se redno uvrščajo na največja tekmovanja. Realno bi morali osvojiti tretje mesto, saj bi Belgijo in Švico morali premagati. Kar bo slabše od tega, bo zame osebno razočaranje, če pa bo še kaj več, bi bil to velik plus za slovenski vaterpolo.
V čem bi bila lahko moč te prenovljene reprezentance? Izkušnje to zagotovo niso, prav tako ne dejstvo, da ste v tej zasedbi odigrali praktično le eno tekmo in da ste imeli zelo malo skupnih priprav.Priprav zagotovo ni bilo dovolj, zato bo uigranost ena od težav. Je pa res, da je večina igralcev iz Triglava, ki v letošnji sezoni igra v Jadranski ligi, tako da se med sabo dobro poznajo, imeli pa so tudi že nekaj težkih tekem. Našo moč vidim v želji svojih soigralcev. Sam sem odigral že veliko tekem na visoki ravni, za druge pa bo to lepa priložnost za dokazovanje. Vedno sem izhajal iz tega, da moraš stremeti k napredku. V tem trenutku je najbolj pomembno, da smo se vrnili na evropski vaterpolski zemljevid.
Omenila sva že, da je slovenski vaterpolo spet na začetku. Kaj pa narediti, da bi bil spet tam, kjer je že bil konec prejšnjega tisočletja in v prvem desetletju novega?V prvi vrsti to, da se bodo začeli klubi normalno pogovarjati med sabo in sodelovati, ne pa da se med sabo prepirajo. Trenutno imamo pet, šest klubov v Sloveniji, v primerjavi z mojimi začetki imamo tudi dovolj pokritih bazenov, tako da so pogoji zagotovo boljši. Vsekakor bi klubi morali narediti vse, da bi se z vaterpolom ukvarjalo več otrok, na koncu pa je tu še vaterpolo zveza, ki bi morala več vlagati v samo prepoznavnost vaterpola. Včasih smo hodili na različne turnirje po vsej Evropi, in to je bila tudi priložnost za igralce, da se prodajo v močnejše evropske klube.