»Mami, jaz bi palačinke z marmelado; ne, mami, jaz hočem mlečni riž s čokolado…« in tako naprej. V pametni družini se zmenijo, malo pomislijo na zdravje v zvezi s hrano, upoštevajo, da mami nima toliko časa, da bo vsakemu stregla po njegovih željah, saj ima še kup drugih obveznosti, niti niso tako premožni, da bi si lahko izmišljali vse mogoče in tako naprej. Oče podpre mamo in prijazno utemeljuje, kaj pride danes v poštev za jedilnik, in družina se počasi sprijazni, in mama da na mizo juho, solato, krompir…, sladice pa danes ne bo. Zaradi zdravja, poleg tega pa so si jo privoščili včeraj in še prej.
Ne štejem se ravno za poznavalca, vendar pa me je strah prebranega o »otročjih« željah strank. Če ne bodo – in bojim se, da ne bodo – našli skupnega jezika, se Janša in sprijaznjeni z njegovim komandiranjem lahko samo smejejo, nasmiha se jim vsaj dober rezultat, če ne kar zmaga.
Na živce mi gre že to njihovo/naše in novinarsko »programiranje«, kaj da bodo naredili. Ki se potem v veliki meri izjalovi, ampak mi smo lačni programa. In naj prijemamo kot ribe na vabo. Nekaj je tako in tako znanega in se dogaja: drugi tir, tretja razvojna os in na kupe raznoraznih gradenj itd. Neizogibna je ureditev zdravstva, sociale, ne privatizacije, ne razprodaje še zadnje zlatnine. In trezen popravek vseh Janševih napak, zlasti kadrovskih. Če pravim trezen, mislim na sposobne in poštene, morda pa je tudi kak tak prišel do odločujočega položaja s pomočjo desnih, čeprav oni kadrujejo samo in izključno »naše«.
Ta slavni program (za razumne) pišejo vsakokratne potrebe družbe, ki se »rojevajo« dan na dan in jih ni nujno izumljati kar naprej in vnaprej. No, pa naj vseeno poskusim: podnebne spremembe so aktualne in terjajo široko paleto ukrepov, o njih razpravljamo že na dolgo in na široko in vemo kot Evropa in sami tudi, kateri so tisti ukrepi, ki se jih moramo in moremo lotiti in nadaljevati z reševanjem.
Doslej še nismo (dovolj) in kaže, da še dolgo ne bomo, če sploh kdaj, zaustavili slabšanja okoljskih razmer. Zdaj je približno takole: proizvodnja zelene elektrike se sicer stalno povečuje in v javnosti se širi upanje na razrešitev ogljičnih zagat. Realnost na drugi strani pa kaže, da potrebe po električni in energiji nasploh še hitreje rastejo, kot znaša prirast zelene energije.
Do nekega konsenza je/bo težko priti. Vsi hočemo biti glavni in dobro plačani. In imamo neslogo par excellence. In če to vemo in vemo tako rekoč vsi (upam, da tudi stranke), je kot na dlani, da se zberimo okoli Goloba in požrimo svoj ego, če nam je kaj do države in naroda in seveda, če se tudi strankarski (levi) veljaki zadovoljite s sodelovanjem namesto z vodenjem. In nam vsem omogočite bolj napredno, bolj kultivirano, bolj ustvarjalno, skratka boljše življenje. Vodja pa mora biti toliko moder(!), da bi/bo znal okoli sebe zbrati res sposobne ljudi; ne vem pa, ali bo to zmogel zaradi vsemogočih interesov. Kolikor berem, je bil uspešen gospodarstvenik in to je dobra referenca za visoko funkcijo. Recimo da je pravi in bo voljan opazovati, poslušati, se učiti tudi od podrejenih… in delati tehtno selekcijo predlogov in idej, potem bo zares pravi. Bojim se, da partnerjem kaj takega ne bo všeč.
Kaj pa mislite, da se Janševi podporniki vsi in vedno strinjajo z njim? Seveda ne. Ampak so pa zbrali toliko modrosti, odločilno pa je k temu pripomogla Janševa komanda, da mu sledijo.
Kot državljan Slovenije upam, da boste zbrali toliko odgovornosti (pameti pravzaprav), da ne boste po stari »demokratični« navadi solirali za vsako ceno in se morali zadovoljiti z drobtinicami; pa še za te boste morali malo manj kot moledovati in še naprej prenašati generalno nazadovanje celotne družbe, kot smo mu priča sedaj.
Herman Graber, Ljubljana
