Naši sosedje Italijani ji pravijo cicerchia in prav od njih smo si že v 16. stoletju izposodili ime čičerka, ki ji danes marsikdo pravi čičerika. Strokovnjaki za besede pravijo, da se je to zgodilo zaradi množičnega zmotnega občutka, da gre za narečno besedo, ki ji do pravilne, bolj gosposke izgovarjave manjka en i. Tako kot delavski »fabrki« manjka en i do lepega knjižnega izraza fabrika. Ampak pustimo to. Če vam ime čičerka ni všeč, ji lahko pravite tudi cizara, kot se glasi njeno zelo staro slovensko ime.
V bronasti dobi so čičerko gojili na območju današnje Italije in Grčije, pravili so ji erébinthos. Zanesljivi viri pričajo, da so jo jedli kot osnovno živilo, namesto kruha in krompirja, ki ga takrat seveda še niso poznali. Tudi Rimljani so jo pozneje uporabljali na različne načine, ohranjeni so celo stari recepti rimskega gurmana Apiciusa. Karel Veliki jo v knjigi Capitulare de villis imenuje cicer italicus kot vrtnino, ki jo pridelujejo na vsaki kraljevi posesti. Angleški botanik in zdravnik Nicolas Culpeper v svojih zapisih iz 15. stoletja trdi, da je čičerka bolj hranljiva in povzroča manj vetrov kot fižol. To si gotovo velja zapomniti, kakor tudi njegove ugotovitve, da »pospešuje izločanje seča in pomaga pri odpravi ledvičnih kamnov«. V kriznih časih utegne priti prav tudi vedenje, da je pražena čičerka izvrsten nadomestek za kavo. Dejstvo je, da so jo v času prve svetovne vojne prav za ta namen gojili v nekaterih predelih Nemčije.
Čičerko poleg vegetarijancev, ki z njo zaradi obilice hranljivih snovi nadomeščajo meso, cenijo v Indiji in jugovzhodni Aziji, od koder naj bi tudi izvirala, saj tam še danes pomeni tradicionalno osnovno hrano. Najbolj znani jedi iz čičerke na svetu sta prav gotovo namaz humus in falafel, ocvrte kroglice iz mlete čičerike, sezama in zelišč, kar je tudi pri nas precej priljubljena brezmesna in zelo hranljiva orientalska jed. Ta dobro tekne tudi tistim, ki sicer prisegajo na domačo mesno klasiko, saj ima prijeten okus. V svojo prehrano jo pogosto vključijo vegani, ki čislajo tudi vodo, v kateri se je kuhala. Z gosto prozorno tekočino brez izrazitega okusa namreč v jedeh nadomeščajo jajčni beljak. Stepsti se jo da – podobno kot beljake – celo v sneg.
S čičerko, ki je poleg vsega precej poceni ter jo tako surovo kot že kuhano in vloženo v slanici ponujajo v tako rekoč vsaki trgovini, lahko pripravimo čuda jedi – od solat, namazov in in enolončnic do »bolj resnih«. Morda pa vam pride prav tokratni recept…
CIZARA Z VAMPI IN KLOBASO PO ŠPANSKO
SESTAVINE ZA 6 OSEB
250 g suhe surove čičerike,
1 kg očiščenih vampov,
1,5 dl vinskega kisa,
6 listov lovora,
6 strokov česna,
2 večji čebuli,
2 korenčka,
2 žlici mlete paprike,
1 kranjsko klobaso,
3 dl belega vina,
500 g paradižnika (pire),
3 žlice oljčnega olja,
morska sol,
sveže zmlet poper
PRIPRAVA
1Čičerko čez noč namočimo v dvojni količini hladne vode. Zelo dobro očiščene in za kuhanje pripravljene vampe dobro operemo, cele natremo s soljo in nekajkrat dobro oplaknemo. Prelijemo jih s kisom in pustimo stati pol ure, nato jih še enkrat dobro oplaknemo.
2Vampe damo lonec skupaj s 3 listi lovora in 2 strtima strokoma česna, prilijemo vodo, da so dobro pokriti, in kuhamo pol ure v ekonom loncu ali 2–3 ure počasi v loncu na manjšem ognju. Vodo odlijemo, lovor in česen zavržemo. Vampe narežemo na koščke.
3Medtem odcedimo, operemo in skuhamo čičerko. Po 10 minutah vrenja vodo odlijemo, prilijemo novo in kuhamo še 30 minut. Čebulo in česen medtem olupimo, korenček ostrgamo, vse troje nasekljamo. Klobaso narežemo na kolobarje.
4V večjem loncu na olju z malo soli skupaj počasi spražimo čebulo, korenček in koščke klobase. Na koncu dodamo česen in ko ta zadiši, posujemo s papriko, premešamo in takoj zalijemo z vinom. Ko se tekočina ukuha na polovico, dodamo kuhano čičerko, paradižnikov pire in 3 dl vroče vode. Dobro premešamo in med občasnim mešanjem odkrito počasi kuhamo pol ure, da se jed precej zgosti. Nekateri v to jed dodajo še narezane črne oljke! Začinimo s sveže zmletim poprom, lonec postavimo na mizo in postrežemo s svežim kruhom. In seveda izbranim vinom!
Čas priprave in kuhanja: najmanj 2 uri
PREPROSTA SOLATA PO MEHIŠKO
Potrebujemo
400 g kuhanega koruznega zrnja,
400 g kuhanega rdečega fižola,
10 g masla,
1 rdečo papriko,
1 čebulo,
3 stroke česna,
4 žlice oljčnega olja,
5 žlic kisa,
1 šopek peteršilja,
4 žlice oljčnega olja,
1 ščepec čilija v prahu (ali poper),
morsko sol.
Priprava
Koruzo in fižol odcedimo in stresemo v solatno skledo. Peteršilj operemo in nasekljamo. Papriko operemo, ji odstranimo semena in narežemo na kocke. Čebulo očistimo in nasekljamo ali grobo narežemo. Česen olupimo in drobno nasekljamo. Večjo ponev pristavimo in segrejemo, v njej razpustimo maslo, dodamo papriko, čebulo in česen. Začinimo s čilijem (ali poprom), solimo in pražimo 5 minut, medtem pa ves čas mešamo. Praženo mešanico še vročo stresemo v skledo ter dodamo olje, kis (lahko tudi sok limete) in nasekljan peteršilj. Dobro premešamo in postrežemo.
MEHIŠKI SLADKI OCVRTKI – CHURROS
Potrebujemo
200 g masla,
2 žlici sladkorja,
1 strok vanilje,
300 g moke,
1 ščep morske soli,
6 jajc,
olje za cvrtje,
sladkor in cimet v prahu,
čokolado za pomakanje.
Priprava
V majhnem loncu zavremo 5 dl vode vodo s sladkorjem, maslom in postrgano vsebino vaniljevega stroka. Ko zavre, vanjo med nenehnim mešanjem vsipamo moko. Mešamo tako dolgo, da nastane kepa in se testo začne ločevati od posode. Testo ohladimo, nato pa vanj gladko vmešamo jajca. Maso damo v vrečko za okraševanje z zvezdastim nastavkom. V vrelo olje stiskamo 10 centimetrov dolge palčke testa in jih zlato rjavo ocvremo. Odlagamo jih na papirnato servieto, da se nekoliko odcedijo. Še tople povaljamo v mešanici sladkorja in cimeta ter pomakamo v vročo čokolado.
