Četverica je svetovno občinstvo in kritike prepričala s slikovito reinterpretacijo ukrajinskega ljudskega izročila, ki še danes ostaja temelj njegovega sodobnega in večplastnega izraza. O novem albumu in delu skupine sta spregovorila Nina Garenetska in Marko Halanevič, pri čemer sta podčrtala njen raziskovalni in uprizoritveni naboj. V bendu poleg njiju nastopata še Irina Kovalenko in Olena Cibulska.
Na kaj se nanaša naslov albuma Alambari? Kakšno je njegovo sporočilo?Halanevič: Alambari je mesto v Braziliji, kjer smo album posneli. Prvič smo snemali zunaj Ukrajine. Istoimenska skladba je tudi vodilna pesem albuma, ki sicer nima nekega posebnega sporočila, je le korak naprej v našem ustvarjanju.
Garenetska: Ciljamo na to, da ima album celostno podobo in da nobena pesem na njem ne izstopa. Ko smo snemali skladbo Alambari, je deževalo. Bilo je prelepo. Dež smo posneli in vključili v skladbo.
Skladba Alambari je priprošnja cvetočemu grmu brogoviti. V vaših pesmih se pogosto pojavljajo rastlinski motivi, na primer jablane, rž, vrbe, ki pa so značilni tudi za druge slovanske kulture, tudi za slovensko.Halanevič: Ljudska simbolika ima moč. Cvet lahko pomeni življenje, lepoto in večno mladost. Naši predniki so se izražali s pomočjo simbolov. Besedila ljudskih pesmi so težka, kompleksna in globoko simbolna. Ne da se jih razumeti zunaj konteksta.
Garenetska: Besedi jagoda in jablana ter imena različnih cvetlic se v ukrajinskih ljudskih pesmih pogosto pojavijo kot refren in odigrajo vlogo mantre ali magičnih besed. Če jih večkrat ponoviš, te morda doleti kaj dobrega, uspeh ali lepota.
Nekaj ljudskih pesmi na albumu je zapisala Garenetska v različnih predelih Ukrajine. Kako je potekal proces zbiranja?Garenetska: Vsa tri dekleta v bendu smo po izobrazbi folkloristke. Prepotovala sem skoraj vso Ukrajino. Pesmi sem večinoma posnela pri starejših ženskah. Dve pesmi sta iz zahodne Ukrajine. Pesem Vinaja ja prihaja iz regije, ki sem jo obravnavala v diplomskem delu. Povabljena sem bila na vaško poroko, na kateri so babice prepevale starodavne poročne pesmi – kar se danes ne dogaja več pogosto. Pesem Ja siv ne v toj litak sem zapisala v največji ukrajinski vasi Kosmač, ki sestoji iz petdesetih manjših hribovskih zaselkov. Tam sem bila v šoli, kjer smo se učili različnih vaških obrti in tradicij: šivanja, klekljanja in izdelovanja pisanic.
Na albumu najdemo tudi uglasbeni pesnitvi, ki izhajata iz repertoarja srednje in zahodne Evrope: nekoliko predelano Lorelei pesnika Heinricha Heineja in pa sonet Williama Shakespeara.Halanevič: Ne vemo, kam nas bo zapeljal ustvarjalni tok. Zdelo se nam je, da bi se v neko našo pesem podala nemščina, potem smo se spomnili na Heineja iz šolskih učbenikov. Tudi Shakespeara smo skušali združiti z različnimi ljudskimi pesmimi, a se nam to ni posrečilo. Zato smo ga morali pustiti takšnega, kot je.
Kako pa je na vaše delo vplivala pandemija? Prizorišča so se zapirala po vsem svetu.Garenetska: Že pred pandemijo smo razmišljali, da potrebujemo odmor. Bila sem tudi noseča.
Halanevič: Pred pandemijo smo imeli bistveno več koncertov, kot jih imamo zdaj. Vmes smo se dobivali na vajah in pripravljali nov material. Nismo hoteli izgubljati časa. A če se je Zemlja odločila, da si vzame odmor, zakaj si ga ne bi tudi mi. Veliko časa smo preživeli z družino in prijatelji. Otroci so dobili pozornost, ki jim je manjkala. Zdaj smo pripravljeni na novo obdobje. Pandemija se približuje koncu, vendar pa imamo v Ukrajini tudi kopico drugih problemov.
Drži, napeta situacija na ukrajinsko-ruski meji je ponovno v središču svetovne pozornosti. Kako to dogajanje vpliva na vaše ustvarjanje?Halanevič: Rusko-ukrajinska hibridna vojna traja že osem let. Žrtev je bilo ogromno. Nihče ne ve, kako daleč bo šel Putin. Gotovo pa mu je uspelo destabilizirati regijo, kar vpliva na zdravje ljudi, njihovo ekonomsko stanje in načrte. Umetniki in drugi ustvarjalci morajo iskati zaklonišča, namesto da bi se ukvarjali s čim drugim. Upam, da svet nima utvar glede Putinovih motivov. Obnaša se kot agresor. Vendar poskušamo ostati mirni in trdni. Verjamemo v boljši svet.
Učinkovit element vaših koncertov je tudi kostumografija, pri čemer izstopajo visoke črne kape za ženske, ki jih nosite tudi v beli različici.Garenetska: Bele kape so sešite iz konoplje. Črne so iz kozjega krzna – kar ni najbolje. Izhajamo iz gledališča. Želeli smo, da so tudi naši kostumi malo drugačni in čudni. Idejo za te kape smo dobili, ko je žena direktorja našega gledališča nekomu na glavo posadila rokav krznenega plašča. Mnogi pa zmotno mislijo, da gre za del ukrajinske narodne noše. Vsaka kapa, ki jo nosimo na odru, je drugačna in narejena po meri. Obleke menjavamo, kape pa so že vsa leta iste.
Ljudsko izročilo posodabljate, s čimer ga tudi približate novemu občinstvu. Kako razumete to vez med starim in novim, ki je pravzaprav vodilni motiv vašega dela?Halanevič: Žene nas eksperiment, ne pa reprodukcija starega. Iščemo nove kontekste, nov ritem in zvok. Ljudsko izročilo se mora ohranjati tudi v izvirni različici z namenom arhiviranja in prenosa na mlajše generacije, vendar je pri kreativnem delu ključno tudi eksperimentiranje, ki ima dodano vrednost. V sodobnem svetu je vez med generacijami izgubljena. Babice ne pojejo pesmi svojim vnukom, ker imajo ti raje pametne telefone. Prenos tradicije je sekundarnega pomena v primerjavi s sodobno tehnologijo zabave.