Do konca olimpijskih iger so še štiri tekme, dve s slovensko udeležbo, toda vsaj za zdaj slovenski nastopi, razen redkih izjem, niso bili prav uspešni, kajneda?

Naši nastopi so bili v skladu s celotno letošnjo sezono, ko prav tako ni bilo kakega presežka. Vzrokov za to ne poznam. Morda niso najbolje načrtovali forme za nastop na olimpijskih igrah, ali so bile tudi kakšne težave z mažami, težko je reči. Ampak glede na to, da so bili že vso sezono njihovi tekaški rezultati povprečni, je bila toliko večja obremenitev na strelišču. Če tekmovalec ve, da tekaško ni v najboljši formi, se hitro zgodi, da je prej kak zgrešen strel več, ne pa manj. Je pa res, da je bila v zasledovalni tekmi velika loterija z vetrom.

Med dobitniki kolajn so bili predvsem tekmovalci in tekmovalke, ki so že vso sezono krojili vrh v svetovnem pokalu. To verjetno samo potrjuje, da v biatlonu ni bližnjic?

Dejstvo je, da do zdaj ni bilo velikih presenečenj. Tudi Belorus Anton Smolski, ki je bil na posamični tekmi drugi, je letos že imel nekaj dobrih rezultatov. Sicer pa so Francoz Quentin Fillon Maillet, brata Johannes Thingnes in Tarjei Boe, pa Marte Olsbu Roeiseland, Elvira Oeberg in Denise Herrmann že vso sezono med najboljšimi. Ob tem ne smemo pozabiti, da imajo najmočnejše reprezentance tudi primerno pomoč, in prepričan sem, da so že pred olimpijskimi igrami vedeli, kakšne so tam vremenske razmere in kakšen je sneg.

Omenili ste že slabo tekaško formo, ki je v letošnji sezoni pri slovenskih biatloncih še kako opazna.

To smo lepo videli pri Roku Tršanu, ki je v sprintu zgrešil le en strel. Pred olimpijskimi igrami bi dejal, da bi tak strelski izkupiček moral zadoščati najmanj za zasledovalno tekmo, prehitel pa je le osem tekmovalcev. To težko razumem, težko pa razumem tudi odločitev vodstva reprezentance, zakaj niso namesto Tršana, če so videli, v kakšni tekaški formi je, vzeli raje kakšnega mlajšega biatlonca, ki bi si pridobil izkušnje in še dodaten motiv za prihodnji olimpijski ciklus. Mislim, da nihče ne bi bil slabši od Tršana v sprintu. Sicer pravih razlogov ne poznam, morda se je slabo počutil, je pa res, da tudi Miha Dovžan od lani v teku ni naredil napredka.

Se strinjate, da si kljub temu, da se je Jakov Fak kot edini slovenski biatlonec uvrstil na tekmo s skupinskim startom, pozitivno oceno za zdaj v slovenskem taboru zasluži le Lovro Planko?

Se strinjam, čeprav Jakova ne bi nikoli odpisal. Veseli me, da se mu je uspelo uvrstiti na tekmo, in vem, da se bo boril do zadnjega atoma moči. Sicer pa je bila za Planka že uvrstitev na zasledovalno tekmo glede na njegova leta lep uspeh. V bistvu je še mladinec, zanj je to prvo večje tekmovanje, za njim so štirje, morda pet nastopov v svetovnem pokalu.

Če se za konec dotaknemo še športnega društva Gorje, ki praznuje sto let delovanja. Ali pripravljate kaj posebnega?

Stoto obletnico ustanovitve smo imeli že lani, žal pa smo dvakrat morali odpovedati proslavo zaradi epidemioloških razmer. Upam, da nam jo bo končno uspelo organizirati proti koncu marca. V ta namen smo že uredili zbornik na 200 straneh od začetkov delovanja društva do danes. Pohvalimo se lahko, da smo do zdaj imeli deset olimpijcev, kar je za kraj s 3000 prebivalci lep dosežek. To tudi kaže, da že dolgo delamo načrtno, imamo pa tudi srečo, da je v OŠ Gorje profesor športne vzgoje Nenad Pilipovič, ki zelo rad vozi otroke na različne šolske olimpijade ali svetovna prvenstva, kar počne že 25 let.