Kadar beseda nanese na »najboljše vseh časov«, je treba biti zelo previden. Predvsem pa na različnih področjih upoštevati različne komponente, različna merila. Pri čemer je na marsikaterem ključna komponenta – čas. Ne denimo pri glasbi (nemara si na tem mestu lahko sposodimo verz skupine Hazard – so najlepše pesmi že napisane?) ali na kakšnem drugem umetniškem področju, od slikarstva do kiparstva, pa še marsikje drugje ne. Takoj ko je vsaj malce bolj vpletena tehnologija, pa je razglašanje nečesa kot najboljšega vseh časov v absolutnem smislu precej težka zadeva, saj je napredek tako silovit, da denimo vsako leto dobimo pametni telefon, ki je najboljši vseh časov. A če upoštevamo, kako prelomen je bil dejansko kakšen drug in kakšno revolucijo je pomenil v svojem času, je, četudi je danes neuporaben, najboljši vseh časov lahko kakšen drug. Povsem enako pa je tudi z avtomobili.
Tako ni čudno, da danes, okroglih 30 let po njegovem nastanku, zaradi česar kakopak znova stopa v središče pozornosti, z različnih avtomobilskih medijev in ljubiteljskih spletnih strani v oči dobesedno bodejo naslovi, kot so »Verjetno najboljši športni avto vseh časov« ali »Za mnoge najboljši športni avto vseh časov«, največkrat pa kar neposredno »Najboljši športni avto vseh časov«. Vsi pa se nanašajo na štirikolesnika z imenom mclaren F1. V najslabšem primeru na enega najboljših športnih avtomobilov – vseh časov.
Skica na letališču
Mclaren F1 je bil, in je še vedno, poseben avtomobil. Bil je prvi cestni štirikolesnik te angleške znamke, ki si je ime ustvarila na številnih dirkaških tekmovanjih po vsem svetu, predvsem pa seveda v formuli 1, v kateri je do leta 1991 osvojila že sedem konstruktorskih naslovov. In bil je v celoti tak, kot si ga je zamislil inženir Gordon Murray, glavni »krivec« za McLarnove uspehe v formuli 1 ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. In s formulo 1 je seveda ključno povezan tudi nastanek prvega McLarnovega avtomobila, o čemer priča že njegovo ime, F1. Pa tudi usodni trenutek zanj se je zgodil po dirki formule 1, tisti za veliko nagrado Italije leta 1988, ko je Murray skupaj s kolegi na letališču v Milanu čakal na letalo. Takrat je na list papirja na hitro skiciral športni avtomobil, po njegovih besedah ultimativno cestno vozilo, o katerem je razmišljal še kot otrok, in nekatere ključne ideje predstavil drugim, med katerimi je bil tudi njegov šef Ron Dennis.
Zgodba nadalje pravi, da je kar tam, na milanskem letališču, nemudoma padla dokončna odločitev, da bo McLaren izdelal svoj cestni avto. Na ceste je zapeljal štiri leta pozneje, ko je postalo jasno, s čim je Murray Dennisa toliko navdušil – tako zelo, da mu je kot šef znamke ponudil tako imenovani carte blanche, kar je med drugim pomenilo, da je imel tako rekoč neomejene finančne vire. Pri razvoju se tako ni varčevalo in mclaren F1 je imel med drugim šasijo iz karbonskih vlaken, drugi materiali, ki so jih uporabili, pa so bili denimo titan, zlato, kevlar… Prav posebna zgodba pa je povezana tudi z motorjem – Murrayjeva prva ideja je bila seveda, da bi uporabil Hondinega, saj je McLaren takrat z japonskim proizvajalcem uspešno sodeloval v formuli 1. »Z Ayrtonom Senno sva kar nekajkrat obiskala njihov razvojni center, bil sem velik ljubitelj njihovih izdelkov, zato sem jim predstavil idejo o tem, ali bi za mclaren F1 izdelali 4,5-litrski motor V10 ali V12. Pozneje sem z njimi še nekajkrat stopil v stik, jih skušal prepričati, jih tudi prosil, a vse zaman. In tako je mclaren F1 naposled dobil BMW-motor,« se je pozneje spominjal Gordon Murray, pri čemer dodajmo, da so med testiranjem nekaterih prototipov uporabili tudi 7,4-litrski chevroletov V8.
Znani lastniki
BMW-motor je bil 6,1-litrski V12 s 461 kilovati (627 konji) moči, ki je sodeloval s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom, 4,29 metra dolg avtomobil, ki je zaradi uporabe lahkih materialov tehtal vsega 1138 kilogramov, pa je do stotice z mesta pospešil v vsega 3,2 sekunde, medtem ko je le malce prirejeni leta 1998 dosegel najvišjo hitrost 386,4 kilometra na uro, kar je bil takrat Guinnessov rekord za najhitrejši avto serijske proizvodnje. In čeprav sprva ni bil namenjen za dirke, se je naposled z veliko uspeha udeleževal tudi teh in med drugim leta 1995 zmagal na slovitih 24 urah Le Mansa.
Ker smo že omenili, da je bil mclaren F1 posebnež, je treba izpostaviti vsaj še njegovo unikatno notranjost, v kateri je bil prostor za tri ljudi, pri čemer je bil za voznika rezerviran srednji in malce naprej pomaknjeni sedež, levo in desno ter malce nazaj pa sta bila sedeža za potnika. Med letoma 1992 in 1999 so izdelali natanko 106 primerkov mclarna F1, ki si je kultni status zagotovil že za časa proizvodnje, ko je stal blizu milijona dolarjev, zato ni presenetljivo, da so bili (ali so še vedno) njegovi lastniki številni znani zemljani, kot denimo Elon Musk, Jay Leno, George Harrison, Ralph Lauren…