Okrevanju sledi daljnosežna preobrazba: približevanje zelenemu gospodarstvu in družbi znanja. Ponuja se izjemna priložnost za nove gospodarske panoge in nova delovna mesta, vendar niso vse regije pripravljene, da bi to priložnost izkoristile. Mar bodo v tem novem gospodarstvu nekateri zapostavljeni?
Osmo kohezijsko poročilo je dragocen vir odgovorov na ta vprašanja, saj združuje številna dejstva, številčne podatke in analize. Prikazuje kompleksno zgodbo o znatnem izboljšanju stanja v evropskih regijah in mestih v preteklih desetletjih, pa tudi o sedanjih težavah in prihodnjih izzivih. Regije v vzhodnem delu EU so na splošno presenetljivo hitro dohitele preostalo Unijo, vendar še vedno ostajajo znatne vrzeli. Te regije so rasle zaradi prednosti nizkih stroškov in vlaganj v infrastrukturo, vendar se bosta ta spodbujevalca rasti sčasoma neizogibno upočasnila. Pri tem je treba upoštevati številne regije s srednjimi dohodki in manj razvite regije, zlasti v južni in jugozahodni Evropi, ki so doživele dolga obdobja stagnacije ali relativnega gospodarskega upada. Da bi se lahko izvile iz te razvojne pasti, so potrebne ciljno usmerjene politike na področjih upravljanja, izobraževanja, inovacij in poslovnega okolja.
Te naložbe so še zlasti pomembne za prihodnost ter zeleni in digitalni prehod. Novo gospodarstvo ponuja priložnosti, kot so nova delovna mesta, konkurenčnejša podjetja in boljši dostop do storitev. Vendar opažamo nastajanje inovacijskega razkoraka – razvita območja pospešeno napredujejo, manj razvite regije in regije s srednjimi dohodki pa so dejansko postale manj inovativne v primerjavi s povprečjem EU. Podoben razkorak nastaja pri zelenem prehodu, kjer nekatera območja zaradi njihove gospodarske specializacije do podnebne nevtralnosti čaka precej daljša pot kot druga.
Vse to se dogaja v okviru tihe, a neizprosne spremembe: staranja (in pogosto upadanja) prebivalstva. V skoraj vseh regijah se število otrok, najstnikov in delovno sposobnih odraslih zmanjšuje, število ljudi, starih 65 let in več, pa hitro narašča. Ta trend se nadaljuje in pomembno vpliva na šolski sistem, trg dela, pokojninski sistem in zdravstveno varstvo.
Brez uvedbe pravih politik bi lahko vse te preobrazbe – digitalna, ekološka in demografska – ustvarile nove teritorialne in socialne razlike. Evropa si ne more privoščiti, da bi nekatere kraje zapostavila. Zavzemam se za tri ključne ukrepe, namenjene zagotovitvi pravičnega prehoda.
Prvič, naložbe so ključne. To je izziv, saj se javne naložbe še niso vrnile na raven pred letom 2008. V zahtevnih časih zadnjega desetletja postajajo kohezijske naložbe vse pomembnejše, pogosto ključne. Poročilo zajema oceno, da so v manj razvitih regijah naši programi za obdobje 2014–2020 povečali BDP na prebivalca za do pet odstotkov. V prihodnjih letih bomo imeli v odgovor na krizo zaradi covida-19 na voljo finančna sredstva brez primere – mehanizem za okrevanje in odpornost ter kohezijsko politiko. Sodelovati moramo v korist evropskih regij.
Drugič, vse politike morajo ponovno odkriti občutek za prostor. Vse politike – horizontalne politike, instrumenti za okrevanje – imajo prostorske učinke in tega ne smemo zanemariti. Kohezijska politika sama ne more zagotoviti povezanih gospodarstev in družb. Tudi druge evropske in nacionalne politike morajo upoštevati, da ustvarjajo regionalne učinke. Povedano drugače, v vsa relevantna področja politike je treba vključiti regionalno preverjanje in načelo, da se »ne škoduje koheziji«. Ključne politične odločitve so predolgo zanemarjale prostorsko razsežnost, ceno za to pa plačujejo naša gospodarstva, socialna struktura in demokratični sistemi. Čas je, da ta trend obrnemo.
Tretjič, spodbujati moramo upravljanje na več ravneh. Lokalne politike potrebujejo lokalne partnerje: poskrbeti moramo za sodelovanje med različnimi ravnmi države, da bi okrepili upravljanje, uvedli najboljše prakse, razpršili inovacije in izvajali prilagojene politike. Kohezijska politika daje okvir za združevanje vseh teh elementov na ustrezni teritorialni ravni.
Osmo kohezijsko poročilo je odlična osnova za skupni razmislek oblikovalcev politik, deležnikov ter državljank in državljanov. Kako lahko pri zelenem, digitalnem in demografskem prehodu zagotovimo, da v nobenem kraju ne bo prevladal občutek, da smo nanj pozabili? Odgovori na to vprašanje bodo Evropo opredelili za naslednjih nekaj desetletij, zato jih moramo poiskati skupaj. Naj leto 2022 postane leto 1 k. št. – začetek potrditve kohezijskega štetja.
Elisa Ferreira je evropska komisarka za kohezijo in reforme.
