Franka se bodo danes zagotovo spomnili številni, tudi med pogovorom je prejemal klice drugih medijev in prijateljev. Kot je povedal, se je uspeha zelo razveselil in priznal, da mu ponavadi ob takih trenutkih na obraz priteče tudi kakšna solza. Še posebej v njegovih letih, ko začneš razumeti, kar vse se mora sestaviti, da se zgodi nek takšen uspeh, je dodal.
Priznava, da po prvi vožnji ni pričakoval takšnega Kranjčevega preskoka, a so bile v drugi razmere na progi zelo drugačne in zahtevne, v snežnem metežu pa se je vsak moral znajti po svoje. »Mislim, da so te razmere tudi smučarje v kar veliki meri presenetile, a je bil razplet nor in zgodovinski,« je bil vesel dobitnik sploh prve jugoslovanske zimske olimpijske medalje.
Kot je povedal, so to za vsakega športnika izjemni trenutki, ki te zaznamujejo za vse življenje. Žan Kranjec se po njegovih besedah tega še ne zaveda, je pa vesel, da bo imel to čas spoznavati še dolga leta. Tudi sam se še vedno z radostjo spominja svojega največjega uspeha na olimpijski progi na Bjelašnici, kjer je prav tako leta 1984 po prvi vožnji bil četrti, v finalu pa ga je na koncu premagal le Švicar Max Julen. Frankov uspeh sta dopolnila Boris Strel in Bojan Križaj, prvi je veleslalomsko tekmo končal na petem, drugi pa na devetem mestu.
Na ponovitev veleslalomskega srebra med moškimi je bilo treba čakati skoraj štiri desetletja, med ženskami je sicer zlato v Sočiju osvojila Tina Maze, Franko pa je v šali dejal, da tudi Krajncu ne bi nič zameril, če bi ga prekosil. "Ob takih dosežkih se vselej počutiš del uspeha. Tako kot je nam Bojan Križaj tlakoval pot s prvimi zmagami v svetovnem pokalu, pa Boris Strel s bronom na svetovnem prvenstvu. To so vse zgodovinski mejniki, ki so podlaga za naslednje generacije, da presegajo naše dosežke," je še dodal Franko.
Jure Košir se je olimpijskega srebra veselil z dvourno zamudo
Zadnji slovenski alpski smučar, ki je natanko desetletje po Juretu Franku osvojil olimpijsko medaljo v moški konkurenci, je bil Jure Košir s slalomskim bronom leta 1994 v Lillehammerju. Se je pa danes uspeha Žana Kranjca veselil z dvourno zamudo, saj je po nočni prvi vožnji zaspal in si je nato, ne da bi vedel za medaljo, zavrtel posnetek.
»Prosim, ne mi povedati, kako se je razpletlo, ker pravkar gledam posnetek. Če se lahko slišimo čez pol ure,« je STA takoj ob klicu zabičal eden najuspešnejših slovenskih alpskih smučarjev iz obdobja druge uspešne slovenske generacije, ko je skupaj z njim na slalomskih progah kraljeval Alberto Tomba.
Ob ponovnem klicu je pojasnil, da si je za prvo vožnjo pripravil bujenje, pred drugo pa ga je nato zmanjkalo. »Očitno ne zdržim več,« se je nasmejal, nato pa le priznal, da morda niti ni pričakoval sanjskega razpeta tekme.
Kot je dejal, gre za velikanski uspeh, ki ga je tudi sam zelo vesel, saj si Kranjec to vsekakor več kot zasluži, saj je v zadnjih letih pokazal, da je v veleslalomskem vrhu. Drugo vožnjo je po njegovem mnenju odpeljal genialno ter našel optimalno linijo, čeprav je imel v prvi nekaj težav in ni kazalo na to, da bi lahko prišel skoraj povsem na vrh.
»Opravil je vrhunsko vožnjo. Eno boljših na olimpijskih igrah sploh, glede na zelo težke pogoje. Slaba vidljivost, neravna podlaga, ponekod ledeno, drugje valovito. To obvladajo res le največji mojstri in Žan je gotovo med njimi. Letos velikokrat ni imel sreče s pogoji, predvsem pa je zelo močen tekmovalec, ki zdrži velike pritiske, kar je tukaj pokazal,« je dejal štirikratni udeleženec olimpijskih iger, ki bo aprila slavil abrahama.
