Titan (Titane, 2021) je film, ki je v lanskem festivalskem ciklu dvignil največ prahu. Nosilec zadnje canske zlate palme je zares ekstravagantna avtorska stvaritev, ob kateri je nemogoče ostati ravnodušen. Sprva je videti, kot da smo se znašli v popolnem mačo klišeju. Po skopem prologu, kjer se seznanimo z avtomobilsko nesrečo, v kateri svetlolasa deklica utrpi tako hude poškodbe, da ji v lobanjo vgradijo ploščico iz titana, nas režiserka vpelje v film skozi fluidno, brezšivno kader-sekvenco, postavljeno na razstavišče avtomobilov, okrog katerih poplesujejo ustrezno razgaljene erotične plesalke. Ena od njih je zdaj že polnoletna Alexia (izjemna debitantka Agathe Rousselle), dekle z ojačano lobanjo, o kateri priča polžasta brazgotina za njenim ušesom. Alexia že s svojim plesom, ki se požvižga na moški pogled, zasuka mačistično paradigmo in se v nadaljevanju vzpostavi kot hladnokrvna, impulzivna morilka brez prave osebnostne strukture ter ženska, ki se raje kot z moškimi ljubi z avtomobili, in to dobesedno – z enim od njih celo zanosi.
Film vsaj v svojem prvem delu gledalcu ne ponudi nikakršnega oprimka, ki bi mu pomagal razumeti lik Alexie ali vstopiti v njen moralno in čustveno izkrivljen svet. ...
