Na koncu lahko ugotovimo, da je zelene v naravi vendarle manj, kot bi na hitro pričakovali, a vendarle je simbol življenja na Zemlji, saj v prenesenem pomenu skrbi za kisik, ki je poleg vode ključen za nas. In ker nas podnebne spremembe počasi vse bolj stiskajo za vrat, postajamo v obraz vse bolj zeleni. Kar naenkrat dobivamo tudi vse več zelenih političnih strank. Tiste, ki v svojem imenu to niso, vse bolj poudarjajo, da imajo očala, skozi katera gledajo, samo še zelena stekla (saj vemo, zelena pomirja oči). A zamenjati barvo stekel v očalih je dosti premalo, če počnemo stvari najprej po starem. Če sanjamo samo o večji produktivnosti, o povečanju proizvodnje, o novih produktih… Prav pri slednjem gre velikokrat za ustvarjanje novih potreb, torej za povečano trošenje, porabo. In ravno prevelika poraba nas pelje tja, kamor gremo.
A trenutna mantra je samo čista energija. Bi se vse težave s tem rešile? Če bi dobili čist, ogljično vzdržen vir energije? Seveda neizčrpen, kajti zelo omejene vire kolikor toliko nizkoogljične energije trenutno že imamo. Pa si predstavljajmo, da bi od nekod dobivali »čisto« energijo v velikih količinah. Recimo, da nam uspe skonstruirati uporaben fuzijski reaktor. Krasno, zdi se, da bi bil vir energije skoraj neizčrpen, čist… Kaj potem? Bi nehali onesnaževati Zemljo s plastiko in drugimi kemikalijami? Bi se zmanjšala obremenitev okolja zaradi hrupa? Bi se zmanjšala količina odpadkov? Bojim se, da bi bilo kvečjemu nasprotno. Pod vtisom, da smo rešili eno od velikih težav, ki jih trenutno imamo, bi vse drugo postalo precej manj pomembno. Proizvodnja bi dobila krila, zidali bi več, prevažali bi več…
Če bi hoteli doseči idealno družbo, kjer bi vsi ljudje na Zemlji imeli vsaj približno naš standard, bi naš planet takoj izčrpali. Kaj torej, zatirati revne še naprej ali zmanjšati naše bogastvo in ga več deliti z drugimi? Ne bom povedal na glas, kaj si mislim.