Pri prebiranju četrte pesniške zbirke Roka Vilčnika, sicer vsestranskega ustvarjalca, čigar tekste lahko beremo v knjigah ali pa gledamo uprizorjene na gledaliških in koncertnih odrih oziroma televizijskih zaslonih, mi je misel kar naprej uhajala k zadnji esejistični zbirki Nataše Velikonja Poezija še vedno ni luksuz (Škuc, 2021). Vilčnikovo zbirko bi bilo mogoče povezati z več eseji iz te knjige, še posebej pa s tekstom »Poezija v dobi neoliberalizma«, v katerem se pesnica, izhajajoč iz tez italijanskega filozofa Franca Berardija, sprašuje o vlogi poezije v dobi digitalno-finančne hiperabstrakcije, ko jezik skoraj nima več spoznavne funkcije, temveč le še sodeluje v izgradnji ideologije, namenjene podpori določenih političnih in družbenih ciljev. Zdi se, da so tudi Roka Vilčnika pri snovanju Šrapnelov zaposlovali podobni premisleki o spoznavni naravi jezika, ki ga dandanes bolj kot (stara) medčloveška razmerja oblikujejo nevidni in nerazumljivi stroji, ki algoritmizirajo, programirajo našo govorico in svet.
Da je res tako, lahko sklepamo že iz izrecnega podnaslova poetični logaritmi kakor iz hitro prepoznavnega pesniškega načina, ki posnema (in smeši) algoritemsko stru...
Ženska je na banki v Črnomlju opazila, da je 92-letnik dvignil več kot deset tisoč evrov. Sledila mu je, na pomoč pa poklicala še dva moška. Ko se je...
Po sporih in zapletih zaradi odpadkov v Zasavju, kar je pred časom privedlo do izstopa Občine Trbovlje iz partnerstva v Regijskem centru za ravnanje...
Srbi na severu Kosova danes nadaljujejo proteste, s katerimi zahtevajo umik kosovske policije in novoizvoljenih županov, etničnih Albancev, v občinah...
