Francozi, Švicarji, Nizozemci in Italijani veljajo za svetovno sirarsko avtoriteto, a številne izjemno cenjene vrste sira zorijo tudi drugod, zlasti po Sredozemlju.

Če nam navaden sir doma splesni, ponavadi nismo najbolj zadovoljni. Ampak med prav posebna poglavja siroslovja sodijo siri z neškodljivo, plemenito plesnijo, ki ima svoj namen, saj da siru svojevrsten, a prijeten okus – kljub včasih nekoliko ostri in na prvi ali tudi drugi dih neprijetni aromi.

Sem sodi tudi po vsem svetu poznana gorgonzola, ki je dobila ime po italijanskem mestu Gorgonzola v bližini Milana. Dokumentov, ki bi pričali o času njenega nastanka, ni, a strokovnjaki so si edini, da sega tradicija pridelovanja tega sira najmanj do 11. stoletja. Ko so pastirji jeseni gnali krave z Alp, kjer so se pasle čez poletje, so se za nekaj časa ustavili v Gorgonzoli. Tam so počivali, od prehojene poti utrujene krave pa so prežvekovale travo zadnje košnje in dajale obilico izvrstnega mleka, ki je bilo po besedah strokovnjakov izvrstno prav zato, ker so bile krave utrujene. Tega mleka je bilo toliko, da ga sproti niso mogli prodati, zato so začeli izdelovati sir.

Mehki stracchino, ki se tedaj seveda še ni imenoval gorgonzola, so prodajali številnim kupcem in posel je cvetel. A nekega dne so sirarji odkrili, da je njihov sir »zbolel«, napadla ga je modrozelena plesen. Italijani pa ne bi bili Italijani, če ne bi skušali tega obrniti v svojo korist. Tako so bodisi iz obupa nad skoraj propadlim poslom, še verjetneje pa zaradi svoje zvite podjetnosti, »na tržišče poslali« nov tip sira, nesluteno gurmansko specialiteto. Kot »novo spektakularno delikateso« so jo ponujali vsem svojim strankam, ki so pokušale in se čudile, na koncu pa plemeniti plesnivi sir večinoma dejansko vzljubile. Zvezda je bila rojena in je sladokusce po svetu tešila skozi stoletja vse do današnjih časov.

Sira se je šele z vse boljšo prepoznavnostjo in mednarodnim prebojem prijelo ime gorgonzola (zaščiteno od leta 1955), danes pa njegove različice najdemo pod najrazličnejšimi imeni. Njegov slavni sorodnik, ampak iz ovčjega mleka, je denimo rokfor, ki je v francoskem Roquefortu nastal na domala enak način kot gorgonzola. Pravo gorgonzolo izdelujejo tako, da modele obložijo s toplo skuto jutranje molže, sredico pa napolnijo s hladno skuto večerne molže. V sredico dodajo plemenito plesen (penicilin), solijo, prebodejo z iglami in pustijo zoreti tri mesece. Šele takrat dobi mehka bela sredica z modrozelenimi špranjami plesni prijetno oster okus, skorja pa postane rjavkasta. Dober tek!

TESTENINE S ŠPINAČO, GORGONZOLO IN OREHI

SESTAVINE ZA 4 OSEBE

500 g poljubnih testenin,

3 stroki česna,

300 g špinače,

300 g gorgonzole,

250 g smetane/sira ABC,

1 pest jedrc orehov,

1 ščepmuškatnega oreščka,

1 vejica peteršilja,

4 žlice oljčnega olja,

morska sol,

sveže zmlet poper

PRIPRAVA

V velikem loncu pristavimo veliko vode, ki jo posolimo. Špinačo očistimo in dobro operemo, ožamemo in grobo sesekljamo. Orehe nadrobimo ali nasekljamo ter na hitro popražimo v veliki suhi ponvi. Vsujemo jih v skodelico, v ponev pa vlijemo olje in pristavimo. Česen olupimo in grobo sesekljamo ter ga 30 sekund pražimo na vročem olju. Nato dodamo sveže nariban muškatni orešček in vse skupaj med mešanjem pražimo še 30 sekund.

V ponev dodamo še špinačo in med mešanjem vse skupaj dušimo nekaj minut na srednje močnem ognju. Gorgonzolo narežemo na majhne koščke in jo dodamo v ponev ter premešamo, da se razpusti. Prilijemo smetano ali dodamo sir za mazanje in vse skupaj premešamo. Po okusu solimo in popramo ter pokrijemo in počasi kuhamo nekaj minut na majhnem ognju.

Medtem po navodilih na embalaži skuhamo testenine (na zob). Odcedimo jih in dodamo kar v veliko ponev s špinačo in gorgonzolo. Dodamo polovico orehovih jedrc in dobro premešamo. Razdelimo na krožnike in posujemo s preostalimi orehovimi jedrci ter okrasimo z vejico rožmarina. Ponudimo s kakšnim prijetnim suhim vinom. K bolj mladi gorgonzoli z belim, k bolj zreli pa z redčim.

Čas priprave in kuhanja: 20 minut

PARADIŽNIKOVA JUHA Z RIŽEM

Potrebujemo

1 liter paradižnikovega pireja,

1 veliko čebulo,

3 stroke česna,

1 dl terana,

3 dl vode,

1 žlico paradižnikove mezge,

1 pest riža,

oljčno olje,

1 šopek peteršilja ali bazilike,

morsko sol, sveže zmlet poper ali čili.

Priprava

Čebulo sesekljamo in jo v večjem loncu posteklenimo na oljčnem olju. Medtem sesekljamo česen in ga dodamo na koncu praženja, le toliko, da zadiši. Dodamo vino in ko nekoliko povre, še paradižnik, koncentrat in vodo. Ko zavre, počasi kuhamo 15 minut in začinimo po okusu; dodamo tudi polovico sesekljanega peteršilja in po želji zalijemo z malo vode, če se nam zdi pregosto. Nazadnje vmešamo opran riž in počasi kuhamo, da se zmehča na zob. Odstavimo in pustimo pokrito, da se riž še malce napije juhe, nato posujemo s preostalim sesekljanim peteršiljem in postrežemo.

RUMOVE KROGLICE S KOKOSOM

Potrebujemo

400 g maslenih keksov,

200 g sladkorja v prahu,

110 g pravega kakava v prahu,

15 žlic domačega ruma,

1 strok vanilje,

240 g masla,

150 g kokosove moke.

Priprava

Maslo ogrejemo na sobno temperaturo. Piškote, kakav, rum, postrgano vsebino stroka vanilje in sladkor v električnem mešalniku zmeljemo v gladko zmes. Količine sladkorja in ruma lahko malo prilagodimo svojemu okusu. Zmes oblikujemo v kroglice velikosti večje frnikole ali manjšega oreha in jih povaljamo po kokosu. Po želji lahko v vsako do polovice vtisnemo četrtino orehovega jedrca. Če se ta slabše prijema, lahko kroglice na hitro povaljamo po staljenem maslu, nato pa po kokosu. Zložimo jih na v hladilniku dobro ohlajen krožnik, nato pa vse skupaj čez noč postavimo v hladilnik.

Nedeljski dnevnik plesnivi sir Nedeljsko kosilo sir