‘Ej, kolk je ura? A kej smučaš? Kaj pa bratje pa sestre, a jih imaš? A oni smučajo?« Vprašanja letijo eno za drugim, hlastno in nervozno, noben tvoj odgovor ne more narediti konca temu pogovoru. Čeprav je od vsega začetka prisiljen, izzvan pod pretvezo in nadaljevan z zvijačo – zvijačo tega velikega možaka, ki te je vprašal, koliko je ura, potem pa meni nič, tebi nič sedel v avtobusu tik poleg tebe. Ne moreš se obrniti stran, ne moreš mu ubežati, v popoldanski konici je v avtobusu gneča, ne moreš preprosto vstati in izstopiti, ker se ti mudi v glasbeno šolo. Samo ta moški je še kar tu, postavlja ti nesmiselna vprašanja, nepremično bolšči vate, ves je nepremičen, z izjemo desnice, ki tiči v žepu, v žepu njegove razvlečene trenirke, in se suče, hitro in hitreje, nenadoma spoznaš, da si mane tisti svoj onè med nogami in da vate zre skozi debela stekla očal, da so videti njegova zrkla še bolj grozeča, skoraj kot pri volku iz pravljice o Rdeči kapici.
Simbolika volka iz pravljice o Rdeči kapici je dobro znana. Takrat nam seveda ni bila. Sedele smo na avtobusu ali stale na kateri od postaj, kjer je debeluh v puhov...
