Smučarski skoki so bili Urši Bogataj položeni skoraj v zibko. Oče Matjaž, športni navdušenec, je Urši in bratu Tinetu naredil skakalnico kar na vrtu ob domači hiši na Brišah pri Polhovem Gradcu. V sosednji vasi je na lokalnih tekmah skakala še z alpskimi smučmi, logično nadaljevanje je bilo, da se je skupaj z bratom vpisala v SSK Ilirija Ljubljana. Hitro je začela nizati uspehe z osvajanjem kolajn v mladinski kategoriji in že pri 16 letih debitirala na tekmi svetovnega pokala v Lillehammerju. Postala je trden člen vzhajajoče slovenske reprezentance, vendar nikoli ni silila v ospredje. V nasprotju z zgovorno sostanovalko, bronasto Niko Križnar, je Urša veliko bolj mirna, tiha in zadržana, zato je včasih treba iz nje besede vleči s kleščami.

Zlata kolajna je zgodba o velikem povratku po težki poškodbi kolena v letu, ko se je začela uvrščati na stopničke v svetovnem pokalu. Decembra 2019 si je v Planici ob padcu strgala prednjo križno vez v desnem kolenu. Bila je tako potrta, da je pomislila na konec kariere, potem pa se je s pomočjo psihologa vrnila v tekmovalno areno.

Na tekmah je bila vselej med tistimi, ki so skočile najdlje, a je izgubljala točke ob doskoku, saj v strahu pred novo poškodbo ni delala popolnega telemarka – očitno je ta element popravila. V Pekingu, kjer je postavila rekord skakalnice 108 metrov, so se ji zaradi poštenega odnosa do skokov povrnile vse zapravljene priložnosti v letošnji zimi, ko je bila petkrat na odru za zmagovalke, a nikoli na najvišji stopnički.

Spada med tekmovalke z dobro motoriko, saj se je kot dekle z vasi v otroštvu veliko gibala v naravi. Tako kot preostale reprezentantke je zelo spretna v igrah z žogo. Ne manjka ji poguma in odločnosti. Je dokaz združevanja športa in študija. Potem ko je končala srednjo vzgojiteljsko šolo, se je odločila za študij na fakulteti za šport.

15