Prazna retorika nekega praznika

Znova je napočil tisti čas, ko bo – kljub olimpijskim igram in vse bolj razgretemu predvolilnemu obdobju – vsaj za kakšen dan v političnih nastopih in javnih občilih prevladovala beseda »kultura«. Sicer res bolj zaradi tega, ker se ob državnem kulturnem prazniku to nekako spodobi, kot pa zato, ker bi kdo od tega pričakoval kak resnejši učinek: zaradi prgišča puhlic pač ne bo nihče, ki že leta ni bil na kakšnem kulturnem dogodku, nenadoma zavil v opero ali tekel v knjižnico, tistih, ki jim za kulturo in umetnost ni čisto vseeno, pa o njunem pomenu ni treba posebej prepričevati. Navsezadnje je tudi dovolj jasno, da razpredanje o pomenu kulture za »narodno bit« in »prihodnost družbe« ne prvim ne drugim ne pomeni kaj dosti, če ni podprto s čim, kar bi segalo dlje od priložnostnih fototerminov.