Jaka Hrovat, ki pripada že tretji generaciji v družinskem podjetju, znanem po lesenih hiškah cubie, je s sodelavcem Domnom Pokornom pred nekaj leti dobil idejo, da bi v zameno za les, ki ga uporabljajo pri delu, začeli saditi drevesa. Najprej nista vedela, kako bi jo izpeljala, nato pa sta se povezala z organizacijo Eden Reforestation Projects, ki skrbi za sajenje dreves na najbolj ogroženih območjih. »Videti sva želela, ali ljudem to, da vrnemo naravi, kar smo ji odvzeli, kaj pomeni,« pove Jaka, ki pri okoljsko-podjetniškem projektu skrbi za strateške zadeve, njegov vodja pa je brat Miha. »Odziv je bil dober, zato smo se odločili, da projekt izvedemo globalno, zapestnica pa je medij oziroma orodje, s katerim promoviramo sajenje dreves.«
Za vsako zapestnico tri drevesa
»V sodelovanju z organizacijami po svetu, ki vodijo sejalne projekte, ob nakupu vsake zapestnice treecelet posadimo tri drevesa,« nadaljuje Jaka. »Vsaka zapestnica nosi svoje ime, recimo Tanzanija, Indonezija in Madagaskar, in na teh območjih potem posadimo drevesa. Delujemo tako, da z nakupom zapestnic povezujemo razviti del sveta, ki se zaveda, kako pomembno je skrbeti za naravo in ji vrniti toliko, kot ji odvzamemo, z nerazvitim delom, kjer posledice sekanja gozdov najbolj čutijo. To smo najbolj občutili v Tanzaniji, čeprav je medijsko najbolj izpostavljeno in zaradi globalnega segrevanja najbolj pereče izsekavanje amazonskega pragozda. V gorovju Usambara v Tanzaniji z dvema milijonoma prebivalcev, kjer smo prisotni s pogozdovanjem, je polovica gozda zaradi podnebnih sprememb in izsekavanja že izginila.«
V začetku januarja je projekt dosegel polovico cilja, ki je posaditev milijona dreves. Ko so si ga zadali, niso točno vedeli, kaj jih čaka, pojasnjuje Jaka in pristavi, da vendarle lepo napredujejo, saj so ljudje projekt sprejeli. Upajo, da bodo milijon posajenih dreves dosegli že v letu dni. »Upam si trditi, da bomo po vsej verjetnosti dolgoročno živeli s projektom, ki je tisto pravo poslanstvo, ki ga čutimo v družini in z vsemi sodelavci v njem, ter ga razvijali naprej. Seveda ima projekt vzpone in padce, enkrat si na robu preživetja, potem pa pridejo prazniki, ko se ljudje obdarujejo z našimi zapestnicami, in prodaja zraste. Ko začutiš, da v neki skupnosti sajenje dreves vpliva na to, ali bodo ljudje lačni ali ne, je to zelo močno sporočilo, ki zgodbo poganja naprej.« To petčlanska ekipa projekta vidi na primeru Tanzanije, kamor gredo vsako leto in kjer so ljudje izredno hvaležni za pomoč. Na lokalni ravni nekaj deset tisoč posajenih dreves pomeni veliko, saj zaradi izsekavanja gozda, čemur sledi erozija, zemlja postane nerodovitna, sajenje dreves pa na ogrožena območja prinaša novo življenje.
Na prodaj v evropskih državah
Zapestnice treecelet se prodajajo v štirinajstih evropskih državah, doslej pa so jih kupili kupci iz 38 držav sveta, tudi Kitajske in Amerike, kamor je glas o projektu segel s pomočjo družbenih omrežij, ki jih za njegovo promocijo zelo dobro izkoristijo. »Po eni strani želimo biti zgled podjetnikom, ki želimo poslovati z dobičkom in zaposlenim omogočiti spodobne delovne pogoje in plačo, po drugi strani pa pokazati, da se da delati dobro v svetu in obenem dostojno živeti,« poudarja Jaka. »Veliko ljudi meni, da če delaš dobro, moraš biti neprofiten ali prostovoljec. Če 99 odstotkov podjetij v svetu lahko uničuje naravo in hkrati ustvarja dobiček, potem je dovoljeno delati tudi za naravo in obenem biti dobičkonosen. Šele ko bo gospodarstvo začutilo, da s pomočjo naravi zvišuje dodano vrednost svojih izdelkov, se bodo začele globalne spremembe in šele takrat bo na vrsto prišla narava.«