»Ni se bilo povsem enostavno odločiti in pustiti za sabo življenje, družino, prijatelje in se preseliti na drug konec sveta, v neznano deželo s povsem drugačnimi navadami in kulturo. Toda v Sloveniji se počutim odlično,« pove 36-letna Francis Del Carmen Willewaldt Lezama, ki je s štiriletnim sinkom Diegom prispela v Slovenijo 15. oktobra lani. Iz milijonske Valencie, tretjega največjega mesta v državi, se je preselila v Šmarjeto.
Da bi se čim prej vključila v družbo, se dvakrat na teden uči slovenščino pri novomeškem Društvu za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD), kjer ji tudi pomagajo širiti socialno mrežo. Čaka jo tudi intenzivni tečaj slovenščine na filozofski fakulteti. Osnovne fraze že pozna tudi štiriletni Diego. »Hvala, prosim, dober dan, to že zna,« se nasmehne Francis, medtem ko kodrolasi Diego sramežljivo skriva pogled za dolgimi trepalnicami. Zanj smo še vedno neznanci, tujci.
»Vse je tako zelo organizirano«
Slovenska vlada repatriiranim družinam 15 mesecev krije osnovne življenjske stroške, zagotavlja osnovno zdravstveno oskrbo, jim priskrbi začasno stanovanje. V tem času se morajo nekako osamosvojiti. »Kako to deluje v praksi, je odvisno tudi od lokalnega okolja in organizacij, ki jim pri tem pomagajo,« pravi Branka Bukovec, predsednica DRPD. »Način dela našega društva je osebni pristop in individualna obravnava. Ne gre torej le za učenje slovenskega jezika, ampak za psihosocialno pomoč in celostno podporo pri vključevanju v lokalno okolje. To je zelo pomembno, saj ko pridejo sem, nimajo nikakršne socialne mreže. Naša prednost so zagotovo izkušnje, z vključevanjem priseljencev se ukvarjamo že skoraj 30 let,« dodaja.
Francis se želi čim prej naučiti jezika in si poiskati službo. V Venezueli je končala študij socialne komunikacije, vendar je delala vse drugo, pravi. Kar nekaj izkušenj si je nabrala v komerciali in verjame, da bo tudi v Sloveniji našla primerno zaposlitev, ko bo za to prišel čas. »V Venezueli vsi delamo vse. Študiramo lahko vse mogoče, delamo pa potem, kar pač nanese,« doda.
»Vaša država mi je veliko pomagala, pa tudi Karitas in DRPD, seveda. Pri vas je sploh veliko organizacij, ki pomagajo in skrbijo za druge. In vse je tako zelo organizirano. Tega v Venezueli ni,« svoje vtise po treh mesecih bivanja v Sloveniji strne Francis. V Sloveniji še ni bila nikoli prej. Njen dedek izvira iz Ribnice, ki si jo prav tako želi obiskati. Se je pa že srečala s sestro, ki je prišla v Slovenijo marca lani in živi v Logatcu, ter sestrično, ki je v Polhovem Gradcu, in bratrancem, ki živi v Selih pri Kamniku. Skupaj so praznovali božič in novo leto.
Prve družine utirale pot
Pri privajanju na novo okolje ji je v veliko pomoč Daniela Del Pilar Hočevar Aguilera, ki je v dveh letih Slovenijo in Novo mesto že sprejela povsem za svoja. Z bratovo družino je prišla v Slovenijo konec leta 2019. To je bila ena prvih repatriiranih družin iz Venezuele in je na neki način utrla pot drugim, ki so prišle za njimi. »Zdaj so se pristojne organizacije že navadile, da smo tukaj, in je vse skupaj še bolje organizirano za prihod novih družin,« dodaja Daniela.
V dveh letih so se Hočevarjevi popolnoma vživeli v okolje v domovini Danielinega in Andresovega dedka. Njen brat Andres Armando, inženir računalništva, je službo dobil v Razvojnem centru Novo mesto, njegova žena Amal Rosaly El Halah Blanco je doktorica kemije in se je zaposlila v tovarni zdravil Krka, njuna hči Sofia obiskuje drugi razred osnovne šole.
V Sloveniji našla ljubezen
Daniela pa je zaposlena na DRPD, kjer dela vse mogoče – uči slovenščino, prevaja, sodeluje pri društvenih projektih doma in v tujini, pomaga romskim otrokom v dnevnem centru, kjer pripravlja tudi razne delavnice. Hkrati pa se še vedno posveča svoji prvi ljubezni, plesu. Je namreč diplomirana plesalka, v domači Meridi je imela tudi svojo plesno šolo. Zdaj ima za sabo ima že več tekmovanj po Sloveniji in v sosednjih državah, kjer si je s trebušnim plesom priplesala celo vrsto medalj in pokalov.
V Sloveniji si je našla tudi fanta, ki jo kot kuharski mojster zelo razvaja, pravi. In katero slovensko jed ima Daniela najraje? »Govejo juho,« izstreli. »To je res nekaj najboljšega!«