Razlike v sprejemanju nadzora oblasti generirajo vrsto drugih razlik med obema modeloma upravljanja. Za avtokracijo je znano, da omejuje politično svobodo, prizanesljivo obravnava korupcijo, pogosto uporablja politično kadrovanje in načrtno ustvarja nasprotja v družbi. Zaradi naštetega in drugih njenih nečednosti ji večina prebivalstva ni naklonjena.

Ne gre pa prezreti tudi naslednjega. Izkušnje s fašizmom in nacizmom iz prejšnjega stoletja namreč kažejo, da si avtokratska oblast z agresivnim nacionalizmom podporo lastnega prebivalstva lahko pomembno okrepi. Morda tudi to pomaga razumeti, zakaj je avtokratu Orbanu, ki vlada sosednji Madžarski, očitno veliko do tega, da si njegova država (ob podpori naše vlade) načrtno utrjuje močne lastniške pozicije v slovenskem gospodarstvu, kar lahko razumemo kot eno od oblik posodobljene kolonizacije.

Obolele demokracije

Žal so tudi z demokracijo težave. Ena teh je, da ne deluje povsod enako dobro, kar se prepričljivo odraža v gospodarski uspešnosti države; tako je realni družbeni proizvod na prebivalca na Danskem, kjer demokracija zgledno deluje, enkrat večji kot v Italiji, ki je znana po korupciji in drugih pojavnih oblikah slabo delujoče demokracije. Še večji problem je to, da je demokracija zaradi prakticiranja neoliberalnih usmeritev in vrednot (čim več trga ob šibki državi ter nizkih davkih) zašla v splošno krizo in jo zato avtokracija že resno ogroža. Njena obolelost se odraža predvsem v vse slabši sposobnosti, da se država upravlja učinkovito in demokratično. S tem imamo tudi v Sloveniji že ves čas težave. Povzroča jih več dejavnikov, predvsem naslednji:

Nespoštovanje demokratičnih vrednot. Za osrednje tovrstne vrednote veljajo poštenost, enakopravnost in solidarnost. Te so vse manj spoštovane, večjo veljavo pa so pridobile neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti…). Njihovo nespoštovanje se najbolj odraža v korupciji, ki jo z vse manj zadržki prakticirajo naše politike.

Vodenje vlade. Gre za zahtevno delo s širokimi pristojnostmi, ki odločilno vpliva na življenje države. Dobro ga lahko opravlja le etično neoporečna oseba z znanjem in uspešnimi izkušnjami iz vodenja večjih družbenih sistemov. Te usmeritve naša politična ureditev ne upošteva. Vlado namreč oblikujemo po modelu običajne koalicije in predseduje ji vodja stranke z največjo volilno podporo, ta pa je največkrat brez relevantnih vodstvenih znanj in izkušenj. Pa še naslednjega ne gre prezreti. Z oblikovanjem koalicijske vlade se politika razdeli v dva nasprotna pola (koalicijo in opozicijo), ta delitev pa deluje kot eden močnejših generatorjev razdvojenosti same politike in posledično tudi prebivalstva, predvsem pa močno otežuje demokratično upravljanje države.

Podobne težave kot Slovenija imajo z vlado številne države. Pomembno se jih lahko omili že tako, da se pri oblikovanju vlade namesto običajne koalicije uporabi model velike koalicije, samo vodenje vlade pa se poveri osebi, ki je tej nalogi dorasla. To rešitev je Švica uzakonila, Nemčija in Avstrija pa sta jo v preteklosti veliko uporabljali. Lani jo je uvedla tudi Italija in od takrat o njenih političnih težavah ni več slišati.

Nadzor vladajoče politike. Eden temeljnih pogojev, da vlada dobro deluje, je njen učinkovit nadzor. Ta nadzor naj bi izvajal parlament, kar pa je možno le ob pogoju, da so njegovi člani neodvisni od vlade. Žal tega pogoja pri nas ni mogoče uveljaviti, saj to preprečujeta tako veljavna volilna zakonodaja kot model koalicijske vlade, ki ga uporabljamo.

Soupravljanje. Soupravljanje je pomembna sestavina demokratičnega upravljanja družbenih zadev. Aktualno je predvsem na dveh področjih, to je pri upravljanju podjetij ter pri upravljanju zavodov in drugih organizacij javnega sektorja. Soupravljanje ima Slovenija že ves čas sistemsko urejeno na način, ki veliko bolj kot demokraciji ustreza kapitalu (ko gre za podjetja) oziroma avtoritarni vladavini, ko gre za podjetja v državni lasti in javni sektor. Omejeno soupravljanje deluje kot dejavnik, ki politiki pomembno olajšuje koruptivna ravnanja, zato ne preseneča, da je Slovenija v korupciji zelo »uspešna«.

To, kar je navedeno zgoraj, opravičuje oceno, da ima Slovenija demokratično upravljanje države sistemsko neprimerno urejeno. Ob taki ureditvi države ni mogoče učinkovito upravljati, in to naši razvojni dosežki tudi potrjujejo. Ko demokracija slabo deluje, se krepi konkurenčnost avtoritarnih oblik vladavine. To se dogaja tudi nam in tako se Slovenija v EU že uvršča med države, v katerih je demokracija resno ogrožena. Aprilske volitve bodo precej vplivale na to, v kolikšni meri se bo ta grožnja tudi uresničila.

Letošnje volitve so torej za Slovenijo izjemno pomembne. Tisti, ki verjamemo v demokracijo, si predvsem želimo, da bi po volitvah dobili vlado, ki bo sposobna državo učinkovito in pošteno upravljati v korist večine ter bo med svoje prednostne naloge uvrstila tudi sistemske spremembe v naši politični ureditvi, ki so nujne za to, da nam bo demokracija v prihodnje delovala tako, kot si večina želi in zasluži.

Pa je gornja želja sploh uresničljiva? Menim, da je, verjetno pa le ob pogoju, da jo večina demokratično usmerjenih političnih strank (njihova delitev na leve in desne je vse manj aktualna) opredeli za svoj prednostni cilj. Scenarij – eden možnih – s katerim naj bi se zadeve lotili, naj bi vključeval predvsem naslednje:

Demokratično usmerjene stranke sklenejo predvolilno veliko koalicijo, s katero se zavežejo, da bodo po volitvah skupaj oblikovale vlado, njeno vodenje pa bodo zaupale osebi, ki izpolnjuje ustrezne kriterije (usposobljenost, etična neoporečnost).

S predvolilno koalicijo se stranke dogovorijo za temeljne cilje, ki jih bodo po volitvah prednostno uresničevale. Eden teh ciljev naj bo tudi prenova sedanje politične ureditve (predvsem volilna zakonodaja, model oblikovanja vlade, soupravljanje in politično kadrovanje), ki naj nam v prihodnje zagotovi učinkovito demokratično upravljanje države.

Ko smo Slovenci pred tremi desetletji dobili lastno državo, smo se številni nadejali »druge Švice«. Žal se ta pričakovanja niso uresničila. Pa bi se lahko, če bi le takrat zmogli dovolj modrosti in bi si upravljanje novorojene države organizirali po zgledu Švice. Namesto tega smo dali prednost rešitvam, ki dopuščajo pestre zlorabe politične oblasti in s tem močno omejujejo upravljalsko učinkovitost demokracije. Seveda ni bilo vse slabo, kar je politična oblast v preteklih letih počela; v dobro ji lahko štejemo predvsem to, da se razen v primerih, ko je šlo za zadovoljevanje interesov tujega kapitala, ni prav veliko ukvarjala z gospodarstvom in je zato podjetništvo lahko delovalo kot osrednji dejavnik razvoja države. Ti razvojni potenciali pa spričo socialnih, okoljskih in drugih izzivov že lep čas ne zadostujejo več; potrebujemo namreč tudi učinkovito državo, ki pa interese večine lahko zadovoljuje le v primeru, če se jo upravlja demokratično, in ne avtoritarno. Zato je tako zelo pomembno, da svojo politično ureditev prenovimo na način, ki podpira dobro delovanje demokracije. V kolikšni meri bomo v bližnji prihodnosti to usmeritev tudi udejanjili, pa je precej odvisno od tega, komu bomo volilci na aprilskih volitvah namenili svoj glas.

ANDREJ CETINSKI, Ljubljana