Politično gledano je to, kar se nam dogaja s pretvezo zaščite javnega zdravja, lažno oziroma je dimna zavesa. Če bi bilo res, bi se močno povečalo financiranje javnega zdravstva, pri čemer se ne misli na visoke honorarje in eksperimentalne učinkovine. Ne bi delovali na podlagi ustrahovanja ljudi, razdora družbe ter razkroja malega in srednjega gospodarstva. Svetovno ubrana pandemija je torej dimna zavesa za dobro organizirana dogajanja, ki se jih ljudje ne bi smeli zavedati.
Od leta 1989 do leta 1991, s padcem socialističnih ureditev, je prišlo v svetu do zloma ravnotežja, ki mu je sledil točno določen politični projekt. Finance, multinacionalke in oligopoli so začeli prevladovati ter si podrejati politiko. Politika je zamrla. Parlamenti le potrjujejo sklepe vlad. Vodilni razred se je preoblikoval in deluje izven demokratičnih okvirov. Vidni so velikanski premiki v smeri privatizacije (vse je podvrženo privatizaciji, vključno s človekom) in socializacije zasebnega (osebni podatki in njihova obdelava). Tako EU pomeni Evropo brez demokracije, ki jo ženejo interesi gigantskih transnacionalnih korporacij in naddržavne tehnokracije. Demokratična in humana načela izpuhtijo, brž ko so soočena z realno močjo.
EU je med mednarodnimi ustanovami izjema, ker ima neposredno zakonodajno oblast. Direktive in uredbe Evropske komisije (z vključitvijo Evropskega parlamenta) ter Sveta ministrov so za države članice, njihova podjetja in državljane zavezujoče, brez možnosti posredovanja državnih parlamentov. Sodišča držav članic, vključno z vrhovnimi in ustavnimi, so v primeru konflikta primorana prepustiti prednost evropskemu pravu pred nacionalnim. Skratka, države članice so Bruslju predale svojo suverenost z zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo.
Gledano od znotraj so pogodbe EU podobne navadnim mednarodnim dokumentom, gledano od zunaj pa ima EU vedno več lastnosti države brez demokracije, ki daje legitimnost nacionalnim državam. Demokracije na ravni EU ne more biti že zato, ker ne obstaja nikakršno vseevropsko ljudstvo, ki bi lahko sankcioniralo pravila, sprejeta v organih EU, ter se z njimi emocionalno poistovetilo. Zaradi tega so institucije EU brezpogojno zgrešene, saj nimajo javne legitimnosti in so po definiciji nezmožne za to, da bi si to legitimnost kdajkoli pridobile.
V državah članicah EU se uradniki vsaj ključnih ministrstev (gospodarsko, kmetijsko, finančno) večinoma ukvarjajo s prevajanjem in usklajevanjem evropske zakonodaje z domačo, pri čemer nacionalni zakonodajalci nimajo več nikakršne vloge. Državni parlamenti ne razpravljajo več niti o najpomembnejših ekonomskih ukrepih, saj so ti določeni v Bruslju. Njihove pristojnosti so čedalje bolj podobne pristojnostim regionalnih in lokalnih organov oblasti. Glede na povedano se lahko vprašamo, kaj pomenijo volitve v državni parlament. Politične stranke in gibanja v svoje programe vtkejo zasnove, ki jih EU namerava izvajati, in želje volilcev ter prisegajo, da jih bodo izpolnjevali. Nekateri politično bolj podkovani kandidati vedo, da so jih ljudje, na podlagi predhodnih izkušenj, prepoznali. Zaradi tega nenehno prihaja do reorganizacije političnega prostora v obliki novih strank, prestopov kandidatov iz ene stranke v drugo, koalicij, predvsem pa se nenehno pojavljajo nova, za ljudi zaupanja vredna imena. Porajajo se tudi druge pobude z dobronamernimi kandidati, ki pa ne obvladajo mehanizmov naddržavne EU. Kakorkoli že, za sedanji »globalni« sistem sploh ni pomembna politična sestava parlamenta, temveč le udeležba volilcev. To je privolitev njihovih podanikov.
Izhod iz primeža bi lahko bil samo vzporeden sistem političnega samoorganiziranja. Suvereni ljudje premorejo modrost, da prevzamejo odgovornost za življenjske izzive in lastno usodo. Ne potrebujejo starševske skrbi državnega aparata, ki naj bi jih nagradil, in to le, če bodo poslušni.
ČRT TAVŠ, Koper
