Osamosvajajoči se republiki sta se v tistih usodnih dneh odločanj o samostojni prihodnosti dogovorili, da bosta natančen potek medsebojnih meja določili, ko bo nastopil primeren trenutek in ko bo prisotna obojestranska pripravljenost za to dejanje. Toda ta trenutek se je iz takšnih ali drugačnih razlogov vse bolj odmikal. Tridesetega julija 1993 sta se sicer obe novi državi na sestanku v Termah Čatež dogovorili za ustanovitev skupnih organov za označitev državne meje in določili njihove pristojnosti, a do konkretnih rezultatov še dolgo ni prišlo. Zadeve so se zaradi pomanjkanja prave volje premikale zelo počasi. Poslovnik za delo mešane komisije so namreč na sestanku v Krškem sprejeli šele 14. septembra 1995, od tu naprej pa spet ni bilo nobenega konkretnega premika. Ko je bilo bolj ali manj jasno, da sporazum o medsebojni državni meji zaradi različnih tolmačenj ne bo nikoli podpisan, sta državi ob pomoči Evropske komisije 4. novembra 2009 podpisali arbitražni sporazum. Arbitražno sodišče v Haagu je o poteku meje dokončno razsodilo 29. junija 2017, v praksi pa ni veliko bolje kot leta 1991. Razsodbo namreč priznava samo Slovenija, Hrvaška pa ne. Toda zmotno je misliti, da so se težave z določitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško pojavile šele po njuni osamosvojitvi…
Razburjenost na Razkrižju in v Štrigovi
Ljutomer, 9. novembra. Naši čitatelji se še dobro spominjajo jezikovnih borb na šoli v Šafarskem, ki pripada s Štrigovo vred že nekaj let ljutomerskemu srezu, upravno in sodno. V bivši občini Štrigovi, od katere se je odcepila tudi sedanja občina Razkrižje, so štiri šole, ki imajo hrvatski učni jezik, le šafarska šola je pred leti uvedla slovenski učni jezik ter je bila zasedena s slovenskimi učitelji. Ker spadajo te šole z župnijama Razkrižje in Štrigova k zagrebški nadškofiji, je bil kot uraden jezik te škofije v vseh šolah in cerkvah edino hrvatski jezik, ki se ga tudi veroučitelji poslužujejo.
Že nekaj časa sem pa je na šafarskem ter vobče v občini Razkrižje nastajala vedno hujša borba med jezikoma, eni so se potegovali za slovenski, drugi pa za hrvatski jezik. Ta borba je bila zlasti vidnejša v šafarski šoli, kjer je en tabor zahteval, da verouk poučujejo slovenski veroučitelji, drugi pa, da ga poučujejo sedanji. Višek te borbe je bil dosežen ob začetku letošnjega šolskega leta, ko sta oba tabora drug drugemu naprtila različne prestopke. (…) Slične in druge ovadbe so se kopičile, da je na podlagi teh banska uprava zabranila poučevanje verouka štrigovskemu kaplanu na šafarski šoli ter poverila pouk verouka učiteljstvu.
Ta korak banske uprave je zadovoljil one, ki so zahtevali, da se verouk poučuje v slovenščini, ni pa zadovoljil onih, ki hočejo verouk v hrvaščini. (…)
Slovenski narod, 11. novembra 1939
RAZKRIŽJE
Slovenci živimo na prostoru v Evropi, ki mu nekateri pravijo, da je kakor na prepihu, izpostavljen viharnim vetrovom italijanstva in nemštva. Posledice tega stanja so bile za nas Slovence v narodnostnem oziru tragične, saj smo izgubili zlasti v prid nemštvu večino svojega ozemlja na severu. Italijanstvu smo se sicer bolje zoperstavljali, toda le za našo vzhodno mejo »bratsko« Hrvatsko smo ostajali mirni.
Kaže pa, da tudi tu mineva doba dobrega sosedstva. Ne čudimo se, da slovenski živelj zatirajo na Koroškem, prav tako nas ne preseneča zapostavljanje slovenstva na Goriškem in Tržaškem. (…)
Da bi se nam kaj podobnega moglo goditi na naši vzhodni meji s Hrvatsko, si nismo predstavljali.
Vzhodno od Ljutomera, tik ob slovensko-hrvatski meji leži vas Razkrižje, na ozemlju slovenske republike. Ima slovensko šolo s slovenskim učnim osebjem, v župnijski cerkvi poje samo slovenski pevski zbor, po zadnjih statističnih podatkih iz leta 1961 je bilo na ozemlju župnije 92,7 odstotka Slovencev. Toda župnija Razkrižje spada pod zagrebško nadškofijo in ne pod mariborsko, ker škofijske meje na tem področju ne sovpadajo z republiškimi.
V Razkrižju kljub 92,7 odstotka Slovencev doslej niso imeli slovenske maše. Zagreb je nastavljal tja hrvatske župnike. (…)
Ljubljanska Družina je objavila, da je zagrebški nadškof dr. Kuharič, ki je sedaj tudi predsednik jugoslovanske škofovske konference, na tiskovni konferenci v Zadru lansko leto izjavil, da »po razpoložljivih poročilih in po oceni položaja je gotovo, da tam živi 95 odstotkov Medžimurcev, ki se čutijo Hrvate in ki ne žele, da bi se spremenile škofijske meje in da bi se spremenilo obstoječe stanje glede liturgičnega jezika oz. liturgičnega življenja.« (…)
Dr. Držečnik nato navaja dokaze, s katerimi je utemeljeval slovenski značaj Razkrižja, in nadaljuje: »V Zagrebu pa teh dokazov ne priznajo, marveč trdijo, da so se prebivalci Razkrižja le iz gospodarskih razlogov priključili Sloveniji in jih smatrajo za Medžimurce – Hrvate… (…)
Vsaj doslej je slovenski narod skušal ohranjevati drugačno mnenje o svojih vzhodnih sosedih. Za bodočnost obeh narodov bi bila resnična škoda, če bi Razkrižje postalo »razkrižje« medsebojnih odnosov.
Svobodna Slovenija, 11. februarja 1971
Občutljivo vprašanje jezikovne meje
V slovenskem in hrvaškem, zlasti verskem tisku, se je v zadnjem času spet nekoliko razvnela polemika v zvezi z župnijami, ki spadajo pod republiko Slovenijo, v cerkvenopravnem pogledu pa pod zagrebško nadškofijo (Razkrižje na Štajerskem ) in poreško-puljsko škofijo (Gradina, Pregara, Topolovec). Tudi ob zadnjem ljudskem štetju v lanskem letu se je večina prebivalstva v Razkrižju izjavila za Slovence, pri bogoslužju in pri verouku pa je v rabi hrvaški jezik. Podoben položaj je tudi v treh istrskih vaseh, Gradini, Pregari in Topolovcu, ki se nahajajo na levem bregu reke Dragonje, a so se prebivalci leta 1956 na posebnem glasovanju odločili za priključitev k SR Sloveniji. (…)
Novi list, 13. julija 1972
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib