Pred nekaj leti sem se odločil, da ne bom več niti od daleč spremljal dogajanja na Twitterju, edinem družbenem omrežju, ki me je v življenju pritegnilo, če odmislim tistih nekaj mesecev uporabe Facebooka pred petnajstimi leti. Dolgo časa sem se prepričeval, da je moja dolžnost biti obveščen in da mi določeni uporabniki Twitterja pri tem zelo dobro pomagajo, saj namesto mene v gorah spletnega sena izbrskajo meni dragocene igle, branja vredne novice in članke, včasih pa zaznajo ali celo odprejo tudi relevantne družbene teme.
Twitter so že takrat aktivno uporabljali mnogi novinarji, politiki in drugi mnenjski voditelji, a žal se je njihova izmenjava mnenj kmalu prelevila v vsesplošen kr...
