O skritem brutalnem ravnanju grških oblasti na obmejnem območju, do katerega javnost nima dostopa, že dolgo poročajo nevladne organizacije in nekateri vodilni evropski mediji, med njimi tudi nemški Spiegel. Vendar grške oblasti ta poročila dosledno zanikajo, Evropska unija pa si zatiska oči in doslej ni naredila ničesar, da bi to preprečila. Parvin A. je uspelo svoj mobilni telefon skriti pred varnostniki in njihovo ravnanje ter razmere, v katerih morajo živeti zaprti prebežniki, poslikati in posneti. Tedaj 28-letno so jo policisti, preden so jo vsakokrat izgnali, brez kakršnegakoli postopka zapirali v kontejnerje ali celice na policijskih postajah, v katerih so vladale nečloveške higienske razmere, ji grozili, jo pretepali in mučili. Parvin A. je posnela, kako je bila s sotrpini, med katerimi so bili tudi otroci in noseče ženske, zaprta v kontejnerje brez hrane in svežega zraka. V zabojnikih so bile žimnice prepojene z urinom, ker v njih ni bilo stranišč. Fotografirala je tudi posledice pretepanja na svojem telesu. Danes Parvin A. živi v Dresdnu. V sedmem poskusu ji je vendarle uspelo priti do Nemčije. Tam je s podporo več nevladnih organizacij na odbor za človekove pravice pri Združenih narodih vložila pritožbo proti Grčiji zaradi večkratnega kršenja Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Pravi, da hoče povedati svojo zgodbo, ker zahteva pravico in ker želi, da se spremeni sistem, v okviru katerega pred evropskimi vrati z ljudmi ravnajo slabše kot z živalmi.
Parvin A. zahteva pravico
Leta 2017 je Parvin A. zbežala iz Irana v Turčijo, kjer ji je Agencija ZN za begunce priznala status begunke. Po tistem, ko so ji turške oblasti ta status odvzele in jo hotele izgnati, je v letu 2020 šestkrat prečkala mejo med Turčijo in Grčijo. Šestkrat so jo grške mejne oblasti spet pregnale nazaj, in sicer čez mejno reko Evros, ali pa so jo na morju izrinile iz območja grških voda ter ji s tem vzele vsakršno možnost, da bi lahko zaprosila za azil.

Parvin A. so grški obmejni policisti pretepali in ji grozili.