Rok Marguč, nadomestni zastavonoša na odprtju olimpijskih iger: Na Kitajskem se ne bo ponovila zgodba iz Sočija

Ponosen, da bo nosil zastavo na odprtju iger

Roka Marguča dodatna vloga navdaja s ponosom. »To mi res veliko pomeni. Tega sem si od zmeraj zelo želel, a tokrat o tem nisem upal niti sanjati. Ponosen sem že na to, da sem Slovenec. Zdaj, ko bom nosil še našo zastavo na odprtju olimpijskih iger, je to nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo.« Na prizorišču je že teden dni. Organizatorji so mu že omogočili treninge po terenu, kjer bo speljana tekma. Tako se je s tukajšnjimi razmerami dobro seznanil. »Najprej smo deskali prosto, da smo se privadili na sneg. Zadnje dneve smo imeli tudi treninge na količke, tako smo res kakovostno trenirali. Priključili smo se kitajski reprezentanci in za nas zelo dobro skrbijo,« pojasnjuje Celjan, ki lahko na treningih celo izbira, ali se bo peljal po progi za prosto deskanje ali po drugi, namenjeni za tekmovanje.

Marguč je že na četrtih olimpijskih igrah in tokratne se od vseh še najbolj razlikujejo. »No, meni so tukajšnja prizorišča med vsemi, ki sem jih videl, najbolj všeč. Najlepša so, najbolj dodelana. Hkrati se vidi, da tukaj po igrah ne bodo vsega na hitro razprodali. Meni je lepo, turizem bo tukaj živel še dolgo. Ne bo se ponovila zgodba iz Sočija, ko je bilo vse na hitro in za veliko denarja. Na koncu pa od tega nihče ni imel nič. Škoda je le, da smo tako hudo omejeni. A tu ni popuščanja. V prednosti so tisti, ki se z omejitvami hitro sprijaznijo in se jim prilagodijo,« ugotavlja. S progo se šele spoznava, tekmovalci jo bodo uradno preizkusili jutri. »Ima dve prelomnici. Videti je lepa, tudi dovolj zahtevna. Je pa tu poseben sneg, ker je zelo hladno. Suha, ameriška podlaga, na kateri je oprijem zelo dober. Tu je užitek deskati. Iz naše olimpijske vasi je do prizorišča mogoče priti v desetih minutah, vse je na dosegu rok. Ne moremo sicer videti kitajskega zidu, a prišli smo na deskarsko tekmo,« prizorišče hvali 35-letnik.

Testiranje je stresno

Zhangjiakou bi moral v teh dneh biti poln obiskovalcev, a smo zaradi restrikcij edini prebivalci športniki s spremljevalci, novinarji in drugo osebje, nujno za izvedbo iger. Na tribune bodo organizatorji dovolili le povabljencem, v prosti prodaji vstopnic ni bilo. Restrikcije so na vsakem koraku. Koliko to moti Marguča? »Predvsem gre za stres. Vsakič, ko se zjutraj testiram, razmišljam samo o tem, da ne bi bil pozitiven. Odkar smo tukaj, je nekoliko lažje, saj živimo v mehurčku, ki je zelo dodelan in uspešen. Strah me je bilo zadnjih štirinajst dni, ko sem bil še doma. Tam sem uvedel striktno karanteno, nikamor nisem šel. Nisem si želel, da me ustavi nekaj, na kar nimam vpliva.«

Za Roka niti ta sezona ni bila pretirano uspešna, kot niso bile uspešne niti prejšnje. Kaj pa pričakuje na svojih četrtih olimpijskih igrah? Bi lahko unovčil izkušnje in dejstvo, da se zna pripraviti na največje izzive? »Imel sem res smolo. Pred kratkim sem si zlomil trtico. Bolelo me je, a da gre za hujšo poškodbo, dolgo nisem vedel. Šel sem še na tekmo v Bad Gastein in po njej sem obiskal zdravnika. Zadevo smo rešili z blokado. Tisti del, ki je zlomljen, je stabilen in me pri vožnji ne moti. Prvi teden po posegu me je še bolelo, zatem je blokada prijela in lahko normalno deskam. Zdravnikom bolnišnice v Slovenj Gradcu se toplo zahvaljujem, da so me 'porihtali' in mi omogočili še četrte olimpijske igre,« razmišlja Marguč.

A življenje bo šlo naprej tudi po tem februarju. Bo morda kdaj obžaloval, da ni poslušal govorice telesa? »Ja, tudi o tem razmišljam in ne gre za poškodbo, ki bi lahko imela dolgoročne posledice. Saj sem se tudi sam bal te blokade, priznam. A vse je potekalo vodeno in celo zdravnica je rekla, da ni strahu niti v primeru, če bi znova nerodno padel. Z zlomljeno trtico sem recimo normalno hodil. Pri običajnem življenju me ta poškodba ni motila. Moteče je postalo, ko sem treniral in tekmoval. Ko so bili veliki torzijski pritiski v hrbtenici,« konča nosilec slovenske zastave na odprtju olimpijskih iger. Ogenj bodo prižgali na osrednjem pekinškem stadionu Ptičje gnezdo. Tako je bilo tudi leta 2008, ko so tam priredili poletne olimpijske igre.