Kritika knjige Beograjski trio: “Kot kvanti, kot resnično življenje”

Tako se morajo namreč zvrstiti dogodki: ne smejo si slediti, kopičiti se morajo, da bi zvesteje odslikali »resnično življenje«. Kajti »nobena stvar ne more pojasniti vsega; medtem ko nam vse lahko vsaj nekaj osvetli«. V Aleksandrijskem kvartetu se Pursewardenov monolog razvije iz vprašanja o zadregi pisanja: o »knjigi, ki jo je vedno želel napisati«, in o težavah, ki jih prinaša takšen podvig. Zdi se, da se je legendarni srbski režiser in pisatelj skozi Beograjski trio soočal s podobno dilemo: ustvariti umetniško delo o Golem otoku, temi, ki ga obseda že trideset let, in kako takšno zgodbo sploh zastaviti.