Ne. Imam srečo, da sem jih doživel že trikrat in grem četrtič v znano okolje.
Koliko vas je bilo strah, da bi zaradi okužbe ostali brez olimpijskega nastopa?Zelo sem previden. V domačem okolju sem zelo zaostril vse ukrepe glede stikov. Če sem se s kom srečal, je bilo veliko testiranja že v družinskem krogu. Je zelo neprimeren trenutek, da bi se okužil.
Ali ste preučili protokole?Nisem šel v podrobnosti. Preučil sem protokol, da sem prišel do Pekinga. Že v Sočiju in Pjongčangu sem se gibal le na relaciji soba, fitnes in skakalnica. Ne glede na to, kakšni so ukrepi, je to minimum, ki ga je treba omogočiti športniku.
Kakšna je forma?Na tekmah po koncu novoletne turneje v Bischofshofnu sem našel prave vzvode, kako biti boljši tudi na tekmi, kako zaokrožiti nastop. Upam, da mi bo to zdaj uspevalo. Ker se vse skupaj dviguje, je za zdaj v redu. Želim si, da bi se kakovost skokov tudi v Pekingu vzpenjala. Končno sem sam pri sebi našel ritual, da stvari delujejo. Ni iskanja, da bi vsak dan preizkušal nekaj novega. Vse dni je osredotočenost na isto stvar in nese me daleč.
Kaj ste spremenili, da ste napredovali?Ne veliko. Na treningu v Planici sem tvegal pri nekaterih stvareh, da sem videl, kje je meja. Bilo je več poguma v odrivu in potem zaupanje, da bo oprema naredila tisto, kar mora, da mi ni treba vsako stvar čakati in preverjati.
Ali je bilo tveganje v Planici na skrajni meji?Na srečo še ne. Včasih, ko nekaj preizkušaš, je potrebno tveganje do skrajnosti.
Kako vam bodo pomagale dosedanje izkušnje, ko ste bili veseli ob dveh kolajnah v Sočiju in razočarani v Pjongčangu?Gledam naprej. Izhajam iz tega, kje sem danes in kje bom jutri. Grem iz dneva v dan in delam s ciljem, da sem čim boljši. V Sočiju nisem pričakoval kolajne, pa sta se zgodili kar dve. V Južni Koreji sem bil v položaju, ko sem hotel na vsak način izsiliti vsaj en dober rezultat v tisti sezoni, a se ni izšlo. Zelo bom moral biti zbran in poskušati čim bolje izvesti vse skoke.
Primerjava vaših dosedanjih treh olimpijskih nastopov.Na vsakem sem bil v drugačnem starostnem obdobju in na vsakega sem prišel v povsem različni formi. V Vancouvru sem se pri 17 letih učil, poslušal in videl, kako sploh deluje olimpijski ustroj. Za nameček mi je uspel zelo dober rezultat. Soči je bil zaradi dolgih voženj logistično zelo zahteven, a športno izjemno uspešen. Tam se je začel urnik, kakršen je značilen za tekmovanja v vzhodnih državah, ko so tekme pozno zvečer po lokalnem času. Delovni ritem ni kot v Evropi od šestih zjutraj do enajstih zvečer, ampak od enajste ure dopoldne do tretje ure zjutraj. Potem ko je bilo v Vancouvru veliko druženja, v Sočiju tega ni bilo. Ker forma ni bila na visoki ravni, je bil Pjongčang psihično zelo zahteven. Dvanajst dni sem tuhtal, kako narediti dober rezultat, in drugih stvari sploh nisem videl.
Kako ste doživljali olimpijsko vzdušje?Še največ gledalcev je bilo v Kanadi. To je bilo tudi najmanj stresno okolje, kar zadeva mednarodno politiko. V Sočiju je bilo vzdušje odlično predvsem zaradi slovenskih hokejistov, ki so prihajali na tekme. Ker v Južni Koreji skoki nimajo tradicije, v državi tudi ni zagrizenih navijačev. Bilo je še zelo mrzlo, a je bilo za vse enako.
Zaradi koronavirusa ni bilo testnih tekmovanj na olimpijskem prizorišču. Ali ste se pozanimali o skakalnicah?S tem, kakšne so, si sploh nisem belil glave. Pričakujem, da to ne bo težava, saj so v zadnjem času vse novozgrajene skakalnice zelo podobne. Torej ne bi smelo biti večjega presenečenja.
Skakalni center je na slikah videti lep?To je najlažje narediti.
Imate opremo že izbrano?Devetdeset odstotkov. Le glede dresov je treba sprejeti še nekatere odločitve. Če dobro skačeš, vse deluje.
Kaj je poleg opreme in oblačil še v vaši torbi?Knjige in karte. Ker je do konca marca treba oddati knjigovodska poročila na davčno upravo, bom morda nekaj stvari uredil tudi na tem področju.
Kako boste preživeli dan, saj bodo tekme zvečer po kitajskem času?Prilagodiš se tako, da ne greš spat ob desetih zvečer, ampak ob dveh, treh zjutraj ter spiš dopoldne do desetih, enajstih. Manj ko se s tem obremenjuješ, lažje je.
Imate radi kitajsko hrano?Sploh ne vem, kolikokrat sem že jedel kitajsko hrano. Vse je bolj sladko, kar pa mi ni všeč. Na olimpijskih igrah smo imeli vedno privilegij, da je jedilnica velik šotor, kjer so kuhinje vsega sveta, torej evropska, ameriška, azijska… Tudi za različne vere se najde vse. S tem ne bo težav.
Koliko skakalcev lahko osvoji kolajno v Pekingu?Trije ali več, če pride do delitve uvrstitve. Od osem do deset jih lahko skoči na oder za zmagovalce.
Ali ste jim blizu?Ne. V skupnem seštevku svetovnega pokala sem šele na 19. mestu. O kolajni nočem veliko razmišljati. Mora se zgoditi.
Kakšen dodaten pritisk za olimpijsko preizkušnjo je bila premočna zmaga na ekipni tekmi v Zakopanah?Z vsakim takšnim vprašanjem se pritisk veča. Takšne stvari je treba odmisliti in se osredotočiti na delo ter vizijo, ki nas je pripeljala do uspeha. Zelo redko se zgodi, da je ena ekipa tako suverena, kot smo bili mi v Zakopanah. Vsi smo skočili odlično. Ni bilo večjih napak. Takšne zmage so lahko tudi past, saj za olimpijskih nastop ne pomenijo še nič. So le dokaz, da zmagaš, če vse narediš popolno. Treba je iti od začetka, gristi naprej, saj ni časa za počitek.
